Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. november 2016 / 12:05

»Iz pripovedi Vilme Mlakar, ki je bila najprej sobarica in potem gospodinja na gradu Strmol od leta 1939 do 1946, in iz ohranjene tožbe, ki jo je sprožil Rado Hribar, se nam razodene zamolčana zgodba o ljubezni Radove žene Ksenije Gorup do oficirja jugoslovanske vojske Vladimirja Glišića, ki je, takrat še v Ljubljani, učil Ksenijo jahanja. Leta 1932 je Ksenija odšla z Glišićem neznano kam. Iz tožbe, ki jo je vložil Rado Hribar, je razvidno, da sta se Ksenija in Vladimir 17. februarja 1934 poročila v pravoslavni cerkvi sv. Bogorodice v Zemunu. Nato sta menda v Bileći v Hercegovini živela zelo preprosto življenje na deželi. Medtem ko Vilma Mlakar pripoveduje, da naj bi bila Ksenija tam srečna, je ena od nečakinj Radovega arhitekta Osolina povedala, da je Ksenija namesto eksotičnih živali, ki jih je imela v Gradišču, tam imela le kokoši in zajce, teh pa da se je kmalu naveličala. Nekako je morala to sporočiti Radu, saj je menda ta celo priskrbel Glišiću službo v Mariboru, od koder mu je Ksenija ušla in se vrnila k Radu, ki je medtem vložil tožbo, da bi razveljavil njen drugi zakon. Nato sta leta 1939 Ksenija in njena mati Amalija Gorup prišli k Radu na grad Strmol. Istega leta je prišla tja v službo tudi Vilma Mlakar, ki je pripovedovala, da je Glišić še dolgo pisal Kseniji obupana pisma in jo rotil, naj se vrne k njemu. Teh pisem menda Ksenija sploh ni brala, pač pa so jih z zanimanjem brale sobarice, ki so jih našle v košu za smeti, in Glišićeva pisma so jih do solz ganila. Sodišče je s 'Sodbo v imenu njegovega Veličanstva kralja!' z dne 27. marca 1940 razsodilo, da je bil Ksenijin drugi zakon neveljavno sklenjen, ker prvi ni bil poprej razvezan. Vilma Mlakar je povedala tudi, da so potem priredili na Strmolu v ožjem družinskem krogu nekakšno 'svatbo' (saj pri pravi poroki svatbe ni bilo) in zopet združena zakonca simbolično zvezali z verigami, da se ne bi več ločila. In res se nista, saj sta leta 1944 skupaj odšla celo v smrt.« (Str. 163–164)

To je le ena od zgodb v mogočni sagi slovenske meščanske rodbine Hribar. Navajamo jo iz dokumentarne kronike Angelike Hribar, nečakinje umorjenega strmolskega graščaka Rada. Umetniško pa je ta ista zgodba upodobljena v romanu Draga Jančarja (To noč sem jo videl, 2010), ki že šest let osvaja dom in svet. Kronika, ki je prav tako imenitno branje, je sicer izšla že 2008, a je še na voljo pri Celjski Mohorjevi družbi … Vzemite jo v roke.