Neizgovorjeno

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 12:16

Srečal sem starejšo gospo, ki se je s sinom sprehajala v naravi. Ni govorila veliko o težko prisluženi pokojnini. Niti ne o tem, da ji ni bilo dano živeti razsipno. Vesela je, da jo v domu za starejše občane obiščejo sinovi in vnuki ter jo peljejo na sprehod. Izkazovala je skromnost in vdanost v preostanek življenja. Ni sitna in ne pričakuje več velikih premikov do smrti. To se preprosto vidi v očeh človeka. Občasno jo že zapušča spomin. Kot neznancu mi je začela razlagati, da je njen prvi otrok takoj po rojstvu umrl. Sin, moj znanec, mi pove, da v zadnjem času mama sicer postaja dementna, hkrati pa vedno bolj pogosto govori le še o otroku, ki ji je umrl pred več kot 80 leti. Vedeli so, da imajo še enega bratca, vendar o tem niso govorili in niti starši niti sorojenci umrlemu dojenčku niso dajali pozornosti. Pred drugo svetovno vojno je res veliko dojenčkov umrlo. In morda danes mislimo, da je to že tako zelo daleč in da če je bil to dokaj pogost pojav, ni bilo tako hudo. Saj smrt dojenčka ali otroka ni bila redka. Gotovo vsako mamo zelo boli, ko izgubi otroka. Verjetno moški to drugače razumemo in drugače občutimo. Ne pomeni, da je za moške to manj boleče, le drugače je. Tudi mi imamo radi svoje otroke, vendar na drugačen način. Otrok zraste iz maminega tkiva in normalno je, da mama občuti smrt otroka kot izgubo dela sebe.

Običajno otroci pospremijo starše na drugi svet. Ker je pokopati svojega otroka zelo nenaravno, je še toliko bolj boleče, saj otroke rojevamo za življenje, in ne za smrt. Pogosto se zgodi, da želimo pozabiti tako velike življenjske šoke. Naša psiha nas v šoku sili, da o tem ne razmišljamo in ne govorimo. Omenjena gospa je rodila še tri sinove, imela fizično naporno službo in kdo ve, kakšne težave. Skrb za preživetje in vsakdanjik jo je prisilila, da ni dnevno premišljevala o izgubljenem otroku. Zanimivo, da se ob naraščajoči demenci ljudje spominjajo zgodnjega otroštva in dogodkov, o katerih niso želeli ali smeli govoriti. Zato v visoki starosti nekako želimo sebi olajšati preostanek življenja in pogosto brez kontrole začnemo govoriti tisto, česar do takrat nismo izgovorili.

Lahko le domnevamo, koliko neizgovorjenih dogodkov nosimo v sebi. Vsak izmed nas. Gotovo se nam zdi, da so starejši z vedno istimi zgodbami naporni. Če je le mogoče, si vzemimo čas zanje in jih le poslušajmo. Čeprav ponavljajo ene in iste stvari. To nam pripovedujejo le z namenom, da se razbremenijo svoje velike čustvene teže – žalosti, razočaranj, izgub …, kar jim je življenje prineslo. Še težje je, ko se krivijo za svoja dejanja in odločitve. Poslušajmo jih in jih spodbudimo, da zberejo pogum in popravijo, kar se pač popraviti da. In dajmo jim moč, da bodo kritičnost do sebe zmanjšali.