V srcu nosi Damask
Nizar Najjar Al Tinawi je pol Bosanec in Hercegovec in pol Sirijec, živel je tako v Bosni kot v Siriji, zadnje poltretje leto pa je njegov dom Slovenija. Z družino, ženo Slovenko in majhnima otrokoma, živi na Jesenicah, nedavno pa je v starem mestnem jedru Radovljice odprl prijetno, toplo in dišečo trgovinico s čaji.
Nizar ima zelo multikulturno družino. Sam je musliman, žena Gordana je pravoslavne vere, svakinja je katoličanka. Tako vsaj večkrat lahko praznujemo, se smeji Nizar. Tako se družijo za katoliški božič, za pravoslavni božič ter za dva muslimanska bajrama ...
Nizar se z otrokoma pogovarja v bosanskem jeziku, saj pravi, da za zdaj preslabo govori slovensko in bi se otroka naučila narobe. Žena se z otrokoma seveda pogovarja v slovenščini. Obiskujeta tudi vrtec na Jesenicah in ker imajo v vrtcu multikulturne vsebine, so Nizarja pred kratkim povabili na obisk, da je otrokom v arabščini prebiral sirske pravljice.
»Rad bi, da se konča ta vojna v Siriji, da otrokoma pokažem, kje so moje korenine, da pokažem, kje sem odraščal, kje je pokopan njun dedek ...« pravi Nizar Najjar Al Tinawi, pol Bosanec in Hercegovec in pol Sirijec, ki je bil rojen v Bosni, več let preživel v Damasku, zdaj pa živi na Jesenicah. Njegova življenjska zgodba je neverjetno zanimiva, izkušnje življenja v različnih državah pa so mu, kot se zdi, dale človeško širino in toplino, ki jo prenaša tudi na obiskovalce čajnice, ki jo je pred meseci odprl v starem mestnem jedru Radovljice.
Oče Sirijec, mama Bošnjakinja
Kot v dobri slovenščini pripoveduje Nizar, je oče iz Sirije prišel v tedanjo Jugoslavijo leta 1964. V Sarajevu je študiral medicino, prvo službo kot zdravnik pa je dobil v Bijelini, v Bosni. Tam je bil leta 1982 tudi rojen Nizar, čigar mama je Bošnjakinja. Kasneje je družina živela v Sarajevu, vsako leto pa so odšli za dva meseca v Damask, tako da sta Nizar in njegova sestra imela stik s sorodniki po očetovi strani in očetovo rodno deželo. Ko je imel Nizar deset let, pa se je začela vojna v Bosni in oče je otroka odpeljal na varno v Sirijo, v Damask. Tako je Nizar dobršen del najstniških let preživel v glavnem sirskem mestu, kjer je hodil v šolo in se seveda tudi tekoče naučil govoriti arabsko. »V Siriji sem se res imel lepo, živeli smo v Damasku, ki je eno najstarejših in najlepših mest na svetu ...« Po šestih letih so se vrnili v Bosno, v Sarajevo, kjer je Nizar čez nekaj let tudi spoznal Jeseničanko Gordano, ki je bila tam poslovno, zaposlena je namreč v novogoriškem igralniškem podjetju, ki ima v Bosni svojo podružnico. Poročila sta se in ko sta razmišljala, kje bo najboljše okolje za vzgojo otrok, sta se odločila za Slovenijo. Pred dvema letoma in pol je družina – Nizar in Gordana ima hčerko Iris in sina Zana Nizarja – prišla tudi živet na multikulturne Jesenice.
Prostovoljec Rdečega križa
Lani, ko se je začela begunska kriza in so skozi Jesenice vozili vlaki, polni nesrečnih beguncev, Nizar tega ni mogel samo gledati. Odšel je na Rdeči križ Jesenice in se ponudil za pomoč, če bi potrebovali prevajalca iz arabščine. Obenem je redno hodil na železniško postajo, kjer so čakali vlaki z begunci, in jim prinašal vodo, čokolado ... »Živimo čisto nasproti železniške postaje in ko sem videl, da je pripeljal vlak, poln beguncev, sem šel v trgovino in nakupil nekaj malenkosti. Vode, čokolade za otroke ... In šel sem se pogovarjat z begunci. Ker sem na svoji koži čutil, kako je v vojni, kako je izgubi brata, me to še toliko bolj boli,« je povedal. Pred kratkim, ko je v jeseniški bolnišnici somalska begunka rodila deklico, pa so ga ponovno poklicali na pomoč. Čeprav v Somaliji govorijo različna narečja, sta se z mlado mamico nekako sporazumela v knjižni arabščini, Nizar pa ji je ponudil svoj mobilni telefon, da je poklicala sorodnike v Nemčijo ... »Vesel sem, da sem lahko pomagal,« skromno pravi Nizar, ki ima tudi sam boleče izkušnje iz vojne. V bosanski vojni je namreč izgubil polbrata, drugi polbrat, ki je bil vojaški kirurg, pa se je zaradi vseh strahot, ki jih je videl v vojni, odločil, da ne bo več delal kot zdravnik, temveč je v Sarajevu odprl čajnico.
Čajna soba
Prav pri njem se je Nizar tudi naučil veliko o čaju, o različnih vrstah, pripravi ... Njegov brat je celo zaključil akademijo za čaj v Nemčiji in postal – sommelier za čaj. Tudi zato se je Nizar odločil, da bo kulturo pitja čaja prenesel v Slovenijo, na Gorenjsko. Julija letos je tako v starem mestnem jedru Radovljice odprl prijetno trgovinico s čaji, poimenovano Čajna soba. V njej ponuja devetdeset vrst čaja: črne, zelene, bele, oloong, pu-erh ... Kot pravi, ima vsak čaj »ime in priimek«, pomembno je njegovo poreklo. »Čajna soba mora imeti en dober črni čaj, en dober indijski čaj, en dober oloong, en dober beli čaj ...« pravi. Prodaja tudi opremo za čaj, predvsem pa želi obiskovalce naučiti, da si vzamejo čas za čaj, čas zase in za sprostitev in uživanje. »Da za pol ure pozabiš na službo, na probleme, to je moj cilj.« Ljudi želi naučiti kaj novega o čaju, zato ima v lokalu tudi veliko knjig o čaju, z gosti pa se tudi zelo rad pogovarja o čaju. »To delo imam zelo rad in vsak dan rad pridem v službo. Vsak začetek je težak, a najbolj pomembno je, da greš z nasmehom v službo.« Nizar tudi pravi, da sam ne pije kave, temveč zgolj in samo čaj. To so pač njegove sirske korenine, dediščina njegovega žal že pokojnega očeta.
Oče in Damask
Leta 2010 se je v Siriji začela vojna, v Damasku so ostali njegovi sorodniki po očetovi strani. V Damasku sicer ni hudih bojev, ljudje hodijo v službe, se pa nenehno sliši streljanje in bombardiranje, pravi Nizar. »Prek Facebooka imam stik z vsemi svojimi v Damasku, dva sorodnika pa sta tudi kot begunca, tako da sta plačala pet tisoč dolarjev, prek Libije, Alžirije in Tunizije ter z ladjo do Sicilije prišla v Evropo in zdaj živita v Nemčiji.« V Damasku pa je pokopan tudi njegov oče. Kot pravi Nizar, je oče vedno govoril, da ko umre, želi biti pokopan v svoji deželi. To se mu je tudi uresničilo ... Nizar očeta pogreša, v glavi mu odzvanjajo številne njegove modrosti. »Oče je vedno želel, da bi postal zdravnik kot on. Študiral sem stomatologijo, oče me je spodbujal, po njegovi smrti pa študija žal nisem dokončal. Te njegove želje nisem izpolnil, sicer pa sem prepričan, da je oče, če me gleda, ponosen name, na to, da imam prelepo in dobro ženo, dva otroka, čajnico, predvsem pa, da sem notranje zadovoljen.«