Znanost stopila na cesto

Besedilo: Dragica Manfreda
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. november 2016 / 20:42

Prof. dr. Metka Filipič, vodja Oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka na Nacionalnem inštitutu, je mednarodno uveljavljena znanstvenica na področju genetske toksikologije. Zadnja štiri leta je koordinirala evropski raziskovalni projekt o citostatikih v okolju, izsledke pa je nedavno predstavila javnosti na poljudno-znanstvenem predavanju, s katerim je napolnila dvorano Kavarne Union v Ljubljani.

Tovrstna predavanja, poimenovana Znanost na cesti, so se v Ljubljani dobro prijela, saj raziskovalci predstavljajo izsledke svojih raziskav širši javnosti v sproščenem vzdušju in tako stopajo iz zaprtega akademskega kroga med ljudi, kjer polnijo dvorane, galerije, kavarne in trge.

Prof. Metka Filipič, ste pričakovali tako velik interes ljudi za svoje predavanje?

»Priznam, da me je veliko zanimanje za citostatike v okolju presenetilo, je pa to priložnost, da si tudi javnost ustvari svoje mnenje ter vpliva na evropske in državne institucije, da zagotovijo primerno zakonodajo za učinkovito varovanje okolja in redni nadzor nad stanjem voda.«

Vaše bogato znanstveno-raziskovalno delo obsega raziskave genotoksičnega in potencialno rakotvornega delovanja onesnažil okolja. Vse več škode naj bi okolju povzročali ostanki zdravil, ki škodijo zdravju vseh živih bitij. Med drugim naj bi bili zaradi ostankov hormonov v vodi moški manj možati, ženske pa naj bi imele več težav z nosečnostmi. V živalskem svetu naj bi nekatere ribe, denimo krapi – skoraj izginile, ker so postali zaradi hormonov v vodi pasivni in s tem plen drugih rib. Skratka – spreminjale naj bi se cele populacije živih bitij ...

»Nekatere posledice škodljivega delovanja tako pesticidov kot ostankov hormonskih zdravil, antibiotikov, sedativov, zdravil za krvni tlak in holesterol so dokazane, druge ne. Da bi zavarovali okolje in zdravje ljudi, so postavljene dopustne koncentracije takšnih onesnažil v vodi. Evropska agencija za zdravila meni, da koncentracija ostanka zdravila v površinskih vodah, ki je nižja od 10 nanogramov na liter vode, ne predstavlja tveganja za okolje ali zdravje ljudi in ukrepanje ni potrebno. A ko smo izpostavili alge, vodne bolhe in ribe cebrice citostatikom za daljši čas, so že pri tej dovoljeni koncentraciji pri ribah nastale poškodbe jeter in ledvic ter kromosomov v krvnih celicah. To dokazuje, da lahko zakonsko dopustna koncentracija na dolgi rok trajno poškoduje organizem, tudi človeški. Ostanki citostatikov namreč vplivajo na genetski material in s tem na potomce.«

Glede na to, da naj bi bil v prihodnje vsak tretji človek kandidat za raka, bo ostankov citostatikov v okolju vse več. Kako urediti nadzor nad tem?

»Nadzor nad ostanki zdravil v okolju mora postati reden, nekatere bo treba uvrstiti na prednostne liste obveznega monitoringa. Poleg tega bo treba v evropski zakonodaji znižati sedanjo dopustno mejo 10 nanogramov ostankov teh zdravil na liter vode, ker je previsoka za zagotavljanje varnosti v okolju. A v državni blagajni bi potrebovali več denarja za raziskave in zaščito okolja. Zdaj je obratno – država namenja raziskavam vse manj sredstev. Citostatiki so še vedno na začetku raziskav o vplivu na okolje. Doslej smo testirali štiri citostatike, jih je pa več sto. Pomembna so tudi tarčna zdravila, ki so revolucija v zdravljenju raka in naj bi bila tudi za okolje manj nevarna. Vendar pa ne poznamo vseh njihovih nevarnosti. Pri Agenciji za raziskovalno dejavnost imamo prijavljen projekt, ki naj ugotovi, kaj povzročajo v okolju. Prvo fazo ocenjevanja je uspešno prestal, zdaj ga čaka še druga faza.«

Kaj lahko storimo, da bi zmanjšali količino zdravil v okolju?

»Zelo je pomembno, da se zdravila ne odlagajo med odpadke, da ne končajo v WC-školjkah in s tem v odpadnih vodah. Ostanke zdravil je treba vračati v lekarne. Če imamo doma bolnika, ki se zdravi s citostatiki, je potrebna večja pazljivost, ker se v prvih 48 urah po prejemu zdravila ostanki izločajo v večji količini. Zdravila nasploh so težko razgradljiva in pridejo v površinske vode. Problemi se pojavljajo predvsem v večjih mestih in so vidni na običajnih čistilnih napravah. Drugače je v bolnišnicah, kjer razmeroma dobro skrbijo za pravilno odstranjevanje ostankov zdravil, tudi čistilne naprave so temu prilagojene, denimo na Onkološkem inštitutu.«

Ko država krči sredstva za zaščito okolja, odpre prostor korporativnim financerjem in sponzorjem, ki usmerjajo izsledke raziskav po svojih potrebah.

»Drži in to ni dobro. Na Inštitutu imamo neodvisni laboratorij za testiranje toksičnosti snovi in proizvodov. Lastnik rezultatov testiranj je naročnik in on odloča, kaj bo z njimi storil – ali jih bo upošteval ali spravil v predal. Napačno se mi zdi, da je odgovornost za varnost proizvodov prenesena na proizvajalca in prodajalca, ki morata testirati in razkriti rezultate testiranj le v primeru, ko gre za novi izdelek in potrebujejo dovoljenje za promet.«

Je možno, da je z onesnažili v okolju povezana porast alergij pri otrocih, težav z nosečnostjo in več raka pri mlajših ljudeh?

»Moje mnenje je, da se zaradi izpostavljenosti onesnažilom skozi generacije kopiči genetsko breme, kar vpliva na splošno zdravstveno stanje populacij. Kruto rečeno, k temu bremenu prispeva tudi današnja medicina, ki omogoča preživetje tudi potomcem, ki jim narava sicer tega ne bi dopustila. Tudi več težav z nosečnostmi je lahko povezanih s prisotnostjo škodljivih snovi v okolju, vodi in hrani. Naravno je, da poskuša telo poškodovani plod zavreči.«

Lahko ob vsem tem ostane Slovenija oaza zdravega okolja?

»To si vroče želim. Še vedno smo med boljšimi v Evropi, a ta sloves je važno ohraniti. Na srečo imamo podtalnico in s tem relativno zdravo pitno vodo. To je velika dragocenost. Ne smemo dovoliti, da bi v to posegle multinacionalke. Od zdravega kmetijstva in ohranjene narave bi lahko preživeli.«

Ste Ljubljančanka, ki rada pobegne v Bohinj, v hišo staršev, ki so jo tam zgradili pred 50 leti. Je skrb za ohranitev narave v tem našem biseru dobra?

»Triglavski narodni park po mojem mnenju dobro gospodari, a so včasih kar preveč restriktivni do domačinov. Zelo rada imam bohinjsko neokrnjeno naravo in tamkajšnje ljudi. Bohinj mi nudi vse, kar imam najraje: kopanje v jezeru, pohode v visokogorje, kolesarjenje, smučanje. Žal mi je le, da nimam dovolj časa, da bi lahko večkrat pobegnila tja. Ampak to se bo, ko se upokojim, zagotovo spremenilo.«

Veliko raziskovalnega dela ste namenjali tudi naravnim snovem, ki nas lahko ščitijo pred škodljivim učinkom prehranskih in okoljskih karcinogenov.

»Zelo rada raziskujem snovi, ki naj bi nas ščitile pred genotoksičnimi snovmi. Precej sem se ukvarjala s polifenoli, ki zmanjšujejo škodljiv učinek nekaterih snovi v hrani. Med drugim smo raziskovali tudi koristne sestavine v pivu. Te smo izločili in kot začimbo v prahu posuli po pečenem mesu. Vse je odlično uspelo, le meso je bilo potem neokusno.«

Vprašanje, ali je meso škodljivo ali koristno, še danes razdvaja ljudi.

»Pri poskusih pečenja mesa smo ugotovili, da je zunanja skorja mesa genotoksična, sredica, ki je ostala surova, pa ne. Meso naj torej ne bi bilo škodljivo, pač pa način priprave. Nisem privrženka vegetarijanstva, ker ljudje nismo prežvekovalci, sem pa zagovornica uravnotežene prehrane. Torej ob zrezku pojem solato, a tudi pražen krompir in ocvirke imam rada. In kozarec piva, ko sem na svojih planinskih pohodih.«

Kupujete hrano z oznako EKO?

»Uvoženi hrani kljub tej oznaki ne zaupam več, saj jo je težko nadzirati. Se pa zanašam na ekološko pridelano domačo hrano in na to, da bodo ekološke kmetije ohranile naše zaupanje.«