Ostal bi še en teden

Ko Bohinj’c na rajžo gre ali moški dopust ’vse vključeno’ v Mehiki (1)

Obstajajo taki, ki sredi belega dne sanjarijo o dopustu pod palmami, o plaži s snežno belim peskom, v eni roki s knjigo, v drugi s koktajlom. Spet drugi si tovrstno poležavanje privoščijo, tretji pa so tisti, ki to storijo dva, tri dni ob koncu raziskovanj dežele. Tudi popotovanje je zanimivo, pravi Admir Jusić, ki se je zadnjo jesen odločil, da obišče Mehiko. Bohinjec dela v strežbi, vsak dan v tednu je več ali manj zanj deloven, potreboval je dopust. »Tokrat ’all inclusive’. Da ležim in se spočijem, sprostim in da nekdo – za spremembo – streže mene. Pa jesenski datum mi je popolnoma odgovarjal, ker za nas, gostince, se že konec novembra lahko začne veseli december. Tako mesec, mesec in pol največkrat delam kar po cele dneve oziroma odvisno od rezervacij in zasebnih zabav, ki jih je seveda času primerno precej več kot v drugih mesecih v letu.«

Najprej je razmišljal o Dominikanski republiki, potem Kubi, na koncu se je odločil za Mehiko. Bo Kubo že še videl; Dominikanska ravno tako pride enkrat na vrsto, pravi. Prvič pa je šel nekam tako daleč in ni mu žal. Le let se je vlekel. Štirinajstdnevne počitnice pa bi z lahkoto podaljšal še za teden dni, morda celo dva. Če dobro pomisli, bi lahko tudi živel in delal na kakšnem takem kraju, kot je na primer Playa del Carmen. »Z lahkoto bi živel nekje, kjer je vedno toplo. Razložili so mi, da pri njih poletje traja enajst mesecev, najslabši je oktober – najbolj deževen, a še vedno je vsaj 15 stopinj Celzija. Tu pa je štiri pod ničlo takoj,« razlaga Jusić, medtem ko kuha čaj za točilnim pultom v gostilni Resje, na Nemškem Rovtu nad Bohinjsko Bistrico. »Je pa res, da je Playa del Carmen ena najbolj znanih počitniških destinacij v Mehiki in se zato človek lažje ’preslika’ v eno tako okolje,« nadaljuje. Playa del Carmen še posebej slovi po plažah z belim peskom in zeleno modri barvi morja. »Lahko počivate, pijete kavo ali srkate hladen koktajl, si privoščite tekilo ali mehiško pivo v barih, ki jih med turističnimi kompleksi ne manjka. Dovolj je ponudbe za ljubitelje vodnih aktivnosti, v bližini pa je tudi impresiven koralni greben, vendar jo je v času mojega obiska zagodlo vreme, tako da so potope odsvetovali; kdor je želel, je lahko plaval z masko in dihalko.«

Zasmeji se. Spomni se prvega srečanja z natakarico, ko je bil za spremembo na drugi strani točilnega pulta. Pove nam zgodbo. »Odpravil sem se v bližnji bar na pivo. Ker sem pač iz domačega okolja navajen sproščenega odnosa, kjer včasih naročiš, potrepljaš natakarico ali natakarja še po rami, nisem niti pomislil, da bi lahko tovrstna gesta povzročila nevšečnosti ... Takoj je pristopil varnostnik. In ko že omenjam varnostnika: drugače sem se v Mehiki počutil popolnoma varnega. Mislim, povsod, kjer sem se gibal; je pa res, da sem obisk Cancuna izpustil, ker so mi ga odsvetovali; po bolj turističnih krajih pa je povsod dovolj policije in turističnih policistov tudi ne manjka.«

(Nadaljevanje prihodnjič)