Jamarji pripravljeni na zimo
S pokvarjenih žičnic ujetih smučarjev ne rešujejo samo reševalci iz žičnic in gorski reševalci, ampak tudi jamarski reševalci, ki so sicer zadolženi tudi za reševanje iz jam in sotesk.
Krvavec – Nova smučarska sezona se nezadržno bliža, zato je Jamarska reševalna služba (JRS) pred kratkim na Krvavcu izvedla redno vajo, na kateri so obnovili znanje iz reševanja z žičniških naprav. »Zaradi jamarske tehnike reševanja smo jamarski reševalci prav tako kot ostale reševalne službe potrebni pri tovrstnih reševanjih. Vsekakor pa je naš glavni cilj ponesrečence v čim krajšem času prenesti na varno mesto, v tem primeru sneti z žičniških naprav,« so nam razložili v JRS, ki jo vodi Škofjeločan Walter Zakrajšek.
Nesreč na žičniških napravah na slovenskih smučiščih k sreči ni ravno veliko, so pa izredno specifične, saj so močno pogojene z vremenskimi razmerami. Ker se jih večina zgodi pozimi, torej v mrzlem in pogosto slabem vremenu, je potrebna hitra odzivnost reševalcev, da prezeble smučarje čim prej spravijo z žičniških naprav. V takšnih nesrečah se najprej aktivirajo najbližji reševalci – na Krvavcu bodo tako z reševanjem začeli reševalci z žičnic, ki potem ob večjih nesrečah za pomoč zaprosijo še gasilce ter gorske in jamarske reševalce, ki so vsi usposobljeni za tovrstno reševanje. Do sedaj so sicer jamarski reševalci sodelovali pri dveh nesrečah na žičniških napravah, obe sta se zgodili na Golteh. Leta 2007 se je pokvarila sedežnica, na kateri je bilo okoli 70 upokojencev, leta 2009 pa se je pokvarila kabinska žičnica, v kateri je obtičalo okoli 50 ljudi.
Glavnina reševanj JRS seveda poteka v jamah, jamarski reševalci pa so zadolženi tudi za reševanja iz sotesk in ostalih težko dostopnih predelov. Jam je v Sloveniji, ki ima skoraj polovico kraškega terena, registriranih preko 12 tisoč, vsako leto je odkritih še več kot 100 novih, le peščica pa jih je urejenih za turistični obisk. Velik del jamskega sveta v Sloveniji predstavljajo vertikalna brezna, ki so najpogostejša na visokogorskem krasu. Takšne vrste jam so zaradi svoje težavnosti dostopne predvsem izurjenim jamarjem, ki obvladajo vrvno tehniko in so pripravljeni za premagovanje globin ter ožin. Četudi je obiskovanje jam mnogo manj priljubljeno v primerjavi z obiskovanje gora, se kljub temu tudi tam pojavljajo nesreče. Podatki kažejo, da se v jamah zelo pogosto ponesrečijo tisti, ki se v jame sploh ne podajo, ampak vanje zdrsnejo ali padejo. Pogosto pa se v jamah ponesrečijo tudi taki, ki se vanje podajo brez ustreznega jamarskega znanja. Do takih nesreč prihaja predvsem v jamah, v katerih je potrebna vrvna tehnika, zato se zgodi, da se vanjo odpravijo tudi alpinisti, ki napačno ocenijo, da njihovo znanje zadošča tudi za obisk podzemnega sveta, ugotavljajo v JRS, kjer priznavajo, da na nesreče niso imuni niti izkušeni jamarji. V Sloveniji se nesreče v jamah pogosto dogajajo na Kaninu, kjer je na osem kvadratnih kilometrih približno tristo jam, v zimskih mesecih pa celo ob urejenih progah kdaj kakšen deskar ali smučar zapelje v brezno.