Eden in potem dvakrat dvojčki

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 17. november 2016 / 09:23

Poznam tri družine, kjer so otroci vstopali v njihova življenja enako kot pri nas. Torej najprej eden in potem dvakrat dvojčki. V nedeljo sva obiskala tako družino. V petih letih so dobili pet otrok. Dom je prilagojen otrokom, koški in posteljice, igralnica. Ko sva prišla, je bila situacija mirna, oče je bil z najstarejšimi tremi na sprehodu, najmlajša sta spala. Vse je bilo tiho in mirno, mati je v pečico postavila jabolčni zavitek. Hitro sedemo za mizo in klepetamo. Kako je bilo, kako sta zmogla, s čim sta si polnila baterije, kdo je pomagal? Vse stvari so popolnoma jasne. Takoj razumeš, podoživiš, se spomniš. Ko se vrne oče s tremi, se začne akcija. Sestavljajo kocke, najprej so složni, potem si jih izpulijo iz rok, ta mu je ne da, vskoči mati, razlaga, poboža. Prisedejo k mizi. Jabolčni zavitek je že pečen, jejo, leti jim iz ust, pada na tla, nalivajo sok, prinesejo igrače, skoraj polijejo steklenice. Odnesejo igrače v igralnico, vmes škatla pade na tla, stresejo. Poberejo, pobrišejo, polijejo, grejo lulat … Najmlajša dva se zbudita, mami jih podoji. In v tem se bo ura približala spanju in ritual se bo ponovil. Letos sem obiskala že več dojenčkov in sedaj to rada počnem. Do nedavnega jih nisem rada obiskovala. Nisem imela veselja, kar stiskalo me je pri srcu. Gotovo je bilo vsega preveč. Česar ne delaš s srcem, je bolje, da ne delaš. Med vsem tem se odrasli pogovarjamo. Raje zahajamo v podobne kroge. Jaz nisem imela nikjer negativne izkušnje s sprejemanjem velike družine. Državo vedno hvalim. Izkoristila sem možnost polovičnega dela, nikjer niso nad tem zmajevali z glavo. Smo dobro urejena in socialna država. Pomagali so mi starši in znanci, najela sva varuške. Veliko je bilo deklet, s katerimi smo stkali vseživljenjska prijateljstva. Ko smo potrebovali pomoč, smo jo dobili. Ko nisem zmogla sama, sem se naučila prositi. Sprejela sem, če je nekdo ponudil pomoč, in veliko sem dajala. Ljudje sprašujejo, ali je veliko dela. Seveda je delo, narediš najnujnejše, drugo počaka. Pri vsej situaciji mi je najbolj všeč, da je človek prisiljen biti iskren. Ni časa za »urejanje fasade«, ne zmenim se, kako bomo videti navzven, kaj si mislijo drugi. Popolnost nima prostora, metuljčki in pentlje izginejo, celofan zgori in ovojnega papirja ne potrebujemo. Pogovor z vljudnostnimi frazami in naučenimi izjavami zbledi. Torej postanemo to, kar smo. Nisem popolna, trudim se, kot se najbolj morem in znam. Naredila sem veliko napak in bom gotovo še kakšno. Z majhnimi otroki je delo, z večjimi pa izziv in užitek ob njihovi radovednosti, veselje ob uspehih. Nikoli ni škoda vloženega časa, ki smo ga preživeli z otroki, in energije, ki sva jo vložila v svoj odnos. Iz tega raste družina.