Z vlakom v Budimpešto

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 16. november 2016 / 11:05

Najlažje bi se bilo tja odpeljati z avtom, a ker nisem vajena evropskih prestolnic, sem se odločila za vlak. Na spletnih straneh Slovenskih železnic sem poiskala mednarodni vozni red in ugotovila, da obstaja med Ljubljano in Budimpešto direktna linija, na cilju pa si približno v osmih urah. Jeseni pretirane gneče na vlaku ni bilo, z nekaj sreče pa sem dobila posebno vozovnico, za katero sem v eno smer odštela okoli dvajset evrov. Popolnoma sem preslišala razlago, zakaj je bila cenejša. Na blagajno sem prišla »oborožena« s skoraj dvestotimi evri, saj sem pričakovala najmanj sedemdeset evrov v eno smer. Najmanj. Ampak zanimivo je postalo že pred tem. S spletom si namreč nisem mogla pomagati, rezervacijo in nakup vozovnice sem morala opraviti na mednarodni blagajni v živo in (na srečo) se mi ni bilo treba voziti do Ljubljane. Prijazen gospod na železniški postaji v Kranju mi je že po telefonu svetoval, kdaj naj se oglasim na informacijskem pultu, da ne bom naletela na gnečo. Gorenjci namreč v jutranjih urah precej uporabljajo vlak kot prevozno sredstvo – sploh do Ljubljane. In ko sem se tudi sama kasneje peljala z vlakom iz Kranja do Ljubljane, mi je bilo takoj jasno zakaj: vožnja je trajala slabe pol ure, nobenih zastojev, nobenega iskanja parkirnega prostora – skratka, nobenega stresa že navsezgodaj.

Dobre štirinajst dni kasneje sem se odpravila na še eno krajše popotovanje, kjer pa sem kombinirala letalski let z vlakom. Iz bivšega Brnika sem letela do Frankfurta, prijaznega možakarja v sosednji vrsti (pri najmanj desetih avtomatih nemških železnic na frankfurtskem letališču) pocukala za rokav in v polomljeni nemščini vprašala, kaj moram storiti, da mi bo avtomat »dal« vozno karto za podzemno železnico. Potem sem na glavni železniški postaji v Frankfurtu hitela z iskanjem tira, s katerega je imel moj vlak odhod. Našla sem ga brez večjih težav.

V primerjavi s slovensko-madžarskim vtisom je bila tokratna izkušnja nad pričakovanji. Lahko bi uporabila celo besedo privlačna. Vlak je bil moderen, tih in hiter. Da doseže hitrost dvesto kilometrov na uro, sploh ne opaziš.

Potemtakem razumem tudi reakcijo znanca, ki je letos poleti na eni od domačih železniških postaj naletel na japonske turiste, ki so glasno občudovali in fotografirali vagone slovenskega vlaka ene rednih linij, saj kot mu je pojasnila njihova turistična vodnica, so najprej mislili, da Slovenci smo pa res »face«, da smo se odločili, da bodo na naših progah kdaj pa kdaj vozili tudi zgodovinski primerki ...