Zmagal je …
Donald Trump! Njegova tekmica Hillary Clinton je ves čas veljala za favoritko, a volivci so odločili drugače. In volivci imajo v pravi demokraciji zmeraj prav. Prav bi moralo biti tudi Slovencem, saj je nova prva dama izpod Lisce list …
Prva dama ZDA je Slovenka!
Po slovenski pameti je Slavoj Žižek notorični levičar. V resnici pa je pravi filozof, neodvisni um, ki je tudi do levice vse bolj kritičen. Od Žižka bi pričakovali, da bi se v ameriški predsedniški izbiri izjavil za Clintonovo. Pa se ni. Le nekaj dni pred volitvami je v pogovoru za »Channel 4 News« izjavil, da bi, če bi bil Američan, volil Donalda Trumpa. »Nad njim sem zgrožen, toda mislim, da resnično nevarnost predstavlja Hillary Clinton.« Hm. In kako je to svojo izbiro razložil? »Clintonova je zgradila vseobsegajočo koalicijo. S Trumpom sem se popolnoma strinjal, ko je ob podpori Bernija Sandersa Clintonovi rekel, da je to tako, kot če bi nekdo iz gibanja Occupy Wall Street podprl Lehman Brothers.« Tako Žižek, ki dodaja: »V vsaki družbi obstaja veliko nenapisanih pravil o tem, kako deluje politika in kako se gradi konsenz. Trump je tukaj povzročil motnjo. Če bo zmagal, se bosta morali obe veliki stranki, demokrati in republikanci, vrniti k osnovam in razmisleku. Mogoče se lahko potem kaj zgodi.« Levičarji, zlasti evropski, so pred volitvami svarili, da je Trump za Ameriko to, kar je (bil) za Italijo Berlusconi – desni populist, tako rekoč fašist. Žižek pa je porekel: »Amerika še vedno ni diktatorska država. Trump ne bo uvedel fašizma, bi pa to bila velika streznitev. Sprožili bi se novi politični procesi. Se pa zavedam, da so stvari zelo nevarne. Ne mislim le skupin, ki se borijo za prevlado belcev. Trump je odkrito povedal, da bi na vrhovno sodišče predlagal desničarje. Veste, kako pomembno je v ZDA vrhovno sodišče.« Trump je bil pred volitvami ves čas nepredvidljiv, Clintonova pa še preveč predvidljiva, in to v negativnem smislu. »Nevarnosti obstajajo, a bojim se, da Hillary absolutno zagovarja trenutno stanje, kar pa je najbolj nevarno. Ona je hladna bojevnica, povezana z bankami, ki se pretvarja, da je družbeno napredna.« (Vir: siol.net)
Med sto devetinštiridesetimi državami dvajseta
Slovenija je letos 20. (lani 25.) »najboljša država« na svetu – tako bi lahko sodili po »lestvici blaginje« (Prosperity Index), ki jo sestavlja londonski inštitut Legatum. Prvo mesto na lestvici, v kateri je Legatum primerjal 149 držav, je zasedla Nova Zelandija. Londonski inštitut je v sestavljanju lestvice držav, v katerih je blaginja največja, povezal kar 104 spremenljivke. Primerjali so tako tradicionalne indekse, kot sta bruto domači proizvod na prebivalca in število ljudi, ki so zaposleni za polni delovni čas, kot tudi nekoliko manj običajne, na primer število varnih internetnih strežnikov, ki jih ima neka država. V eni od 104 kategorij je Slovenija celo prva: imeli naj bi najboljše naravno okolje. Za prvenstvo v kategoriji naravno okolje naj bi bila najbolj zaslužna »agresivna naravovarstvena politika«!? Najslabše so nas uvrstili v kategoriji podjetništvo, kjer smo šele na 60. mestu. V kategoriji gospodarstvo smo na 30. mestu, v kategoriji upravljanje na 38., pri izobraževanju na 23. in v varnosti na 14. mestu, v kategoriji zdravje na 35., pri osebni svobodi na 20. in v kategoriji socialni kapital na 22. mestu ... Dobro izpademo tudi, če se primerjamo s sosednjimi in drugimi evropskimi državami. Od sosed je pred nami le Avstrija, ki je na 15. mestu. Nemčija se je uvrstila na enajsto, Švica na četrto, Hrvaška je 43., Italija 32., Madžarska pa 45. Na prvem mestu je, kot rečeno, Nova Zelandija, sledita ji Norveška in Finska … (Vir: siol.net) Pa naj še kdo reče, da gre Sloveniji slabo!
Sence med narodi
V prejšnjem odstavku smo brali o tekmovanju med narodi, zdaj pa še misel o ločevanju med njimi. »Ne glede na to, kako visok zid zgradimo, da bi vsiljivce obdržali zunaj, ne glede na to, kako strogo izključujemo avtsajderje, ne glede na to, koliko popravljamo zgodovino, da bi nam ustrezala, na koncu bomo prizadeli sebe in škodovali samo sebi.« Tako misli japonski pisatelj Haruki Murakami, ki je že vrsto let med favoriti za Nobelovo nagrado, a je letos spet ni dobil. Dobil pa je letošnjo Nagrado Hansa Christiana Andersena za mladinsko književnost in ilustracijo. Svoj zahvalni govor je izkoristil za jasno sporočilo svetu. »Tako kot ima vsak med nami svojo senco, tako imajo sence tudi narodi in družbe.« Pisatelj verjame, da svetle plati na koncu uravnotežijo temne. Nagrado so podelili v danskem mestu Odense. Zakaj Murakamiju? Ker so v njegovem opusu »drzno prepleteni mojstrstvo, klasično pripovedništvo, popularna kultura, japonska tradicija, zasanjani realizem in filozofska razprava« in »tako nadaljujejo Andersenovo tradicijo pripovedništva«.