Sodelavka za zgled

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 13. november 2013 / 17:57

Ravno sem začel podcenjevati gorenjski veter, že mi je odpihnil vrtno garnituro, ptičjo hišico, senčnik, vse otrokove igračke, rože z okenskih polic in prevrnil vsa kolesa. Večino stvari sem našel v sosedovi ograji, nekaj stolov sem pobral sredi ulice …

Če pa česa ne maram, potem je to obdobje, ko se narava pripravlja na sprejem gospe zime. Je to ničelni čas, ko človek ne ve, ali bo jutri sploh dan ali ne. Če mi v ta čas ustaviš še ponedeljek, potem resno začnem razmišljati, ali bo sploh še kdaj bolje. Dnevi tečejo v d-molu, večeri sploh ne tečejo, noči pa prebedim. Snega še ni, pa imam vseeno občutek, da se mi stopinje lepijo in je moj korak podoben zombijevskemu gibanju med službo, domom, službo, domom …

Tole martinovanje bom prihodnjič zanemaril …

Hudičevo je vreme, če na šiht ne moreš s kolesom. Če ste spregledali, je tale stran vsak torek posvečena športni rekreaciji, in če na hitro inventurno preletim dogodke, ki so me v mojem letošnjem telesnem gibanju najbolj navdušili, se moje občudovanje vedno ustavi pri … sodelavki. No, ne pomislite takoj, da imam simpatijo znotraj službenega časa. Pravzaprav, jo imam, ker mi je celo leto zbujala skomine, me opozarjala na moje pred- in ponovoletne osebne obljube, na nekaj, kar bi si želel, a se ne morem odločiti. Že nekaj let se pripravljam na to, da se bom v službo vozil s kolesom. Sem pač te sorte gorenjski tič, ki mu je zelo pomembna skrb za ozonsko luknjo, izpuste plinov, avtomobilsko gnečo, zdravo telo … in vse, kar pripomore k temu, da avto pustim v garaži ali kar prodam. A ne gre. Vedno znova najdem izgovor in vedno znova vsako jutro bentim med iskanjem parkirnega mesta. Moj zadnji originalni odgovor je bil ta, da se z avtom vozim v službo, ker sem strašno rad čim prej doma. Tega bi moral pri ženi patentirati! Mogoče bi moral dodati še stavek, da s kolesom težko ženi vsak dan, iz službe, pripeljem … šopek rož! Z avtom se pa to da. Uhu, ta je pa močna.

Ampak, so ljudje, obstaja sodelavka, ki je letos postala moj in naš zgled. Stanuje v Žlebah pri Medvodah in do Glasa ima kar dvajset kilometrov vožnje. Seveda se vsak dan s kolesom tudi vrača domov. No, ne ravno vsak dan, ampak letos se je že dvainsedemdesetkrat! Torej, to znese kar dva tisoč osemsto osemdeset kilometrov! Za okroglo petdesetico je od predsednika kolesarskega društva Gorenjski glas Grega Flajnika prejela kolesarsko majico in hlače društva kot darilo in spodbudo za naprej. Ne vem, ali je moje pisanje o kolesarjenju kaj pripomoglo k njenim dejanjem ali ne, vendar se vsakič, ko jo vidim parkirati kolo v veži naše hiše, spomnim, kakšna mevža sem …