Spoštovani Janko Fon!

Čeprav z zamudo se oglašam na vaš prispevek v Gorenjskem glasu »Kako dolgo še«.

Stari ste bili deset let, jaz pa štiri več, ko se je končala vojna. Premlada sva bila, da bi sedaj mogla soditi in obsojati krute medvojne dogodke, ki so se dogajali na eni in drugi strani.

O domobrancih samo tole: Večinoma so to bili pošteni fantje, ki niso hoteli v nemško vojsko. Ko so v partizanih videli, da bodo morali živeti od tatvine, so odšli in se skrivali doma. Domobranci so se ustanovili šele leta 1943. Vaške straže pa že mnogo prej, ker so komunisti pobijali goloroko ljudstvo, ki ni imelo drugega greha, kot da so se bali komunizma. Mnogi so vedeli, kaj se dogaja v Rusiji.

Da so partizani od začetka ropali in kradli, vem iz lastne izkušnje. Pa ni bilo nobenega člana iz naše družine ne pri Nemcih ne pri belih. Imeli smo za tiste čase samo malo večjo kmetijo. Počasi so se toliko civilizirali, da so hodili po hrano podnevi. Pozimi pa smo kar naprej imeli brigade, Loški odred ali kaj drugega na prezimovanju. Ko so po kakem tednu bivanja med nami izvedeli, da prihajajo Nemci, so se umaknili drugam – mi pa smo strahoma čakali, kaj bo z nami. To se je ponavljalo vsa leta vojne.

Ko smo končno dočakali svobodo, se je začela obvezna oddaja. Od samo ene krave, ki nam je ostala smo morali oddati 18 kilogramov kuhanega masla, ker ni bilo hladilnikov, da bi dali vsaj surovega. Da bi sedemčlanska družina to nujno rabila zase, mi ni treba poudarjati. Sreča, da je bilo to le prva leta. Elektriko bi dobili že med vojno. Sezidali so transformator, postavili drogove in imeli že ves material za napeljavo po hišah – a so partizani ubili Oštrmanovega Stanka iz Škofje Loke, ki je vodil napeljavo. Ne vem, koliko je bil za Nemce – bil pa je med premožnejšimi. Elektriko smo dočakali leta 1952.

Počasi so se razmere uredile. Imeli smo hrani, ki smo jo ročno pridelovali, ker še ni bilo strojev. Nismo pa smeli sekati lesa – le toliko, kot je odredil logar. Denar od lesa je šel za davke – če pa kdo ni mogel sam napraviti, je pa še zmanjkalo. Kako smo bili oblečeni, pa samo vem. Kar se tiče lepega življenja v »Jugi«, pa tole: Na »puf« se je kar dobro živelo, a to ni moglo večno trajati. Kmetje, zlasti hribovski, pa bi imeli marsikaj povedati o tistih »zlatih« časih.

O ameriških padalcih, pa o letalu, ki so ga Titovi partizani sestrelili nad Gorenjsko že po vojni, bi se dalo še veliko napisati, a naj bo za danes dovolj.

G. Fon!!! Priporočam Vam, da preberete vsaj katero knjigo neobremenjenega zgodovinarja Jožeta Dežmana. Potem boste lažje sodili. Pa lep pozdrav,

Lucija Potočnik, Selca