Pri sedemnajstih v zakon

Mama, 2. del

»… Nekega večera sem bila tako utrujena, da sem komaj stala pokonci. Uprla sem se ji, med preklinjanjem je potem odšla sama. S spremljevalcem (trgovskim potnikom) sta se vrnila z zabave šele proti jutru, oba pa sta bila zelo pijana. Takrat pa se je zgodilo nekaj groznega, kar je zaznamovalo moje nadaljnje življenje …«

Zdenka kljub zamiku več desetletij zelo pretreseno nadaljuje: »Ta moški, ki je imel že 28 let, me je posilil! Podrobnosti o tem, kako je do tega prišlo, kaj vse se je med posilstvom dogajalo, so bile tako hude, da jih je moja podzavest poskušala izbrisati in nanje pozabiti. O spolnosti nisem bila nič poučena, vedela sem le to, da se dogaja nekaj strašnega in zelo grdega, kar se ne bi smelo. Še danes, če zaprem oči, vidim pred seboj mamo, ki je potem, ko se je on dvignil, prišla, brez besed pospravila krvave rjuhe in jih oprala … Bi to storila mama?! Na vsakem koraku mi je dala vedeti, da sem ji v napoto. Čutila me je kot konkurenco pri moških.

Pokazala mi je, da me prezira in sovraži, nenehno mi je dala vedeti, naj se ji umaknem izpod nog. Počutila sem se odveč, zelo manjvredno. Moja duša je bila ranjena zaradi posilstva, z nikomer se nisem mogla pogovoriti. Zdelo se mi je, da sem umazana, da vsi vedo, kaj se mi je zgodilo. Hotela sem se vrniti domov, pa nisem imela denarja. Občutek dolžnosti me je za nekaj časa prizemljil, saj sem čutila, da moram poskrbeti vsaj za sestre. Če mene ne bi bilo, kdo bi pazil nanje?

Mama pa je še kar naprej izgubljala glavo. Zaljubila se je v nekega gasilca, tudi Hrvata. Všeč ji je bil, ker je igral kitaro. Ni ga pustila pri miru. Sredi septembra, ko smo se že vrnili domov, je nasplektarila, da se je v Dalmacijo lahko ponovno vrnila. Tam je poiskala tega moškega in se, kot smo kasneje izvedeli, obnašala pred njim kot zaljubljena trapa.

Žal pa je mamino početje, ki si ga je privoščila na morju, prišlo na očetova ušesa. Iz njegovega govorjenja sem razbrala, da ga je sram, ker so se iz njega poslovni partnerji in prijatelji krepko norčevali. Poskušal ji je odpreti oči, vpričo mene ji je govoril, da ima štiri otroke in da se ne sme obnašati kot kakšna lajdra. Nobena beseda ni zalegla. Potem ji je zagrozil, da ji ne bo več dajal denarja. Bilo je prav smešno, kako se mu je postavila po robu, da ji tega ne sme storiti, češ, kdo pa bo potem skrbel za otroke, hahaha! Z veliko nejevolje se je kljub upiranju morala zaposliti in to v gostilni v Rožni dolini. To je bil zanjo velik udarec, saj so se ji iztekle urice, ko je lahko samo uživala. Tudi zato je bilo po tem pri nas še huje. Nikoli nismo vedeli, kdaj se bo prikazala na vratih. Stara sem bila že 16 let, sestre pa so imele 14, 11 in 8 let. Hodile smo v šolo, si pomagale, kakor smo vedele in znale. Razmere v družini so postajale vedno bolj neznosne. Oče se je – ni mu kazalo drugega – od takšne ženske moral ločiti. Na sodišču so mu dodelili tudi otroke. Kot najstarejša sem prevzela skrb za mlajše sestrice, saj sem bila že odrasla, obiskovala sem osmi razred osemletke. Stala sem ob strani tudi očetu, kajti sramota zaradi maminega lajdrastega obnašanja je bila tako velika, da ga je strlo. Z mojo pomočjo se je kolikor toliko znašel, zaradi tega sem bila ponosna nanj.

Kar smo bile sestre ob očetu, smo imele vsaj en topel obrok na dan. Mama Metoda je še kar naprej skrbela zgolj zase, za svoje udobje. Nič nismo imele od nje. Enako to počne še danes – zelo sebično, če uporabim milo besedo. Nič drugega je ni nikoli brigalo kot lastne koristi. Zaradi nje sem že kot otrok dobivala krute lekcije o tem, kaj pomeni alkohol, zahrbtnost in potuhnjenost.

Da sem imela za v šolo zvezke in knjige, sem jih morala sama kupiti. In to že od devetega leta naprej – od takrat, ko sem frizerki prala brisače.

Mama se je novembra 1963 ponovno močno zaljubila. Tokrat v dvajset let mlajšega moškega, ki je ravno prišel od vojakov. Zaposlen je bil kot nabavni v isti gostilni kot mama. Povsem nam je obrnila hrbet in se predala novi ljubezni. Z njo dolgo nismo imele nobenih stikov. Danes si takšno brezbrižnost težko predstavljamo. Ko to zgodbo komu pripovedujem, mi rečejo, češ, a ni bilo nobenega lepega trenutka, nobenega sonca v vaši mladosti. Ko odkimam, mi ne verjamejo.

Potem pa so se zgodili prvomajski prazniki leta 1964. Ponovno se je »spomnila«, da obstajamo. Prišla je domov in v čast svojega prihoda priredila pojedino in pijančevalsko zabavo. Povabila je tudi moškega, ki me je takrat, na morju z njeno vednostjo posilil.

4. maja 1964 se je posilstvo ponovilo. Bilo je grozno tudi zato, ker sem imela občutek, da ga je k temu sprevrženemu dejanju spodbujala mama.

Avgusta meseca so mi pri vpisu na srednjo šolo, med zdravniškim pregledom, ugotovili nosečnost. To so bili časi, ko je bila takšna mladoletna nosečnost vsega spotikanja in zgražanja vredna. Ne mama! – oče me je peljal h ginekologu, ta pa mu je svetoval, da naj otroka obdržim, ker bi bil splav pri štirih mesecih lahko zelo nevaren. Oče me je stisnil k sebi in mi dejal, da če mora skrbeti za hčerke, bo še za vnuka. Morala sem se posloviti od šolanja, ostala sem doma in si na ta način kot nebogljen, neuk in neveden otrok zapečatila življenje.

Mi je mama pomagala? Me tolažila, jokala z menoj?! Niti enkrat!

Trebuha, ki mi je iz dneva v dan bolj rasel, mama ni videla, sploh ni vedela zanj! Pomembno ji je bilo, da je njen prijatelj z morja na meni užival – in to je bilo to. Na posledice ni pomislila, preveč je imela dela sama s seboj. Na cesti se je objemala s svojim 21-letnim ljubimcem, da so se ljudje, ki so ju videli in poznali, križali.

Leta 1965 je bil posiljevalec star trideset let. Oče je v maniri tistega časa o kočljivem položaju razmišljal po moško in praktično. To je pomenilo, da je moral zaradi drugih ljudi zlepa ali zgrda »zakriti« mojo predzakonsko nosečnost. Poklical je dotičnega trgovskega potnika in mu dal na znanje, da je napočil čas, da prevzame odgovornost zame in za nerojenega otroka. Nihče od njiju – niti kdo drug – me ni vprašal, ali sem za zakon ali nisem, sem pripravljena na to, da živim z moškim ali nisem. Da bi bilo komu mar, če imam tega človeka sploh rada?! Bila sem predmet – tako sta se do mene oba moška tudi obnašala.

Kje je bila takrat moja mama?! Ni je bilo!

Oče je po hitrem postopku uredil na sodišču – glede na svoj položaj in funkcijo je poznal veliko sodnikov in mu to ni bilo težko –, da sem se kot mladoletna deklica pri 17 letih poročila. Poroka se je zgodila 30. januarja, takoj naslednjo soboto, 6. februarja, pa sem rodila hčerkico. Samo predstavljajte si nebogljeno dekle, ki drži v roki sad posilstva!«

(Konec prihodnjič)