Po treh letih »Sarajlija«

»Vsa štiri leta v Sarajevu sem živel en tak rokenrol, na eni strani špartansko, na drugi pa z veliko svobode pri študiju,« se študija dramske igre na sarajevski akademiji v enem stavku spominja Aleš Kranjec z Visokega. Igranje mu pomeni vse, torej tudi vsaka nova vloga. V hrvaških, bosanskih, srbskih – upa, da kmalu tudi v slovenskih gledališčih.

Aleš Kranjec, mladenič v poznih dvajsetih, doma z Visokega pri Kranju, je obetaven dramski igralec na začetku svoje umetniške poti. Ne na ljubljanski akademiji, pred letom dni je diplomiral na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu, kjer je bil v drugem in tretjem letniku izbran za najboljšega študenta generacije na oddelku dramske igre, v zadnjem letniku pa je prejel častni znak univerze za najboljšega študenta. Lani avgusta je zaigral v Sofoklejevi Antigoni v Gledališču Ulysses na Brionih v koprodukciji z MESS Sarajevo, aprila pa je prvič kot nosilec glavne vloge kot Jure Grando nastopil v predstavi Vampirska kronika Jure Grando v režiji Damirja Zlatarja Freyja, ki jo igrajo v Istrskem narodnem gledališču v Pulju. Trenutno zaključuje magisterij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, začenja priprave na vlogo v novosadskem gledališču, v prihodnjih dneh odhaja na avdicijo v Zagreb, pred dnevi je poslal prijavo za preizkus v produkciji Jana Fabra v Belgiji ... Predvsem si želi čim več tega, kar zna – igrati.

Gre za klasično zgodbo o drevesu in jabolku, vaš oče Frenk je namreč dolgoletni ljubiteljski gledališki igralec na Visokem?

»Oče je zagotovo vplival name že s tem, da mi je odprl vrata v gledališče. Želja po igri pa izhaja že iz otroške želje po igri nasploh. Pri osmih letih sem v osnovni šoli prvič nastopil v božični predstavi, kjer sem igral lik Snežaka. Imel sem le eno repliko – čudovito, ču-do-vi-to. Bilo je v resnici čudovito in še vedno je.

Le ta razlika je, da je sedaj ta igra dobila neka resnejša pravila. Imam večjo odgovornost. Zdi se mi, da je za igralca empatija na prvem mestu in s tem nase prevzemaš odgovornost, da deluješ v imenu ljudi. Ljudem se dogaja marsikaj, veliko problemov pa tudi veliko lepih stvari, vse to pa je seveda treba razumeti in težko je nekoga v publiki, ki je preživel različne travme, prepričati, da ga razumeš, če pred njim na odru nisi iskren.«

Sem motim v ugotovitvi, da ste v šolskih letih bili eden tistih, ki so zelo uporabni za nastopanje na proslavah, recitacijah, igrah …?

»Drži, da sem bil kar uporaben, a sem hkrati na vse to gledal kot na zabavo, kot na otroško igro. Kot najstnik sem bil sicer precej živahne narave. V škofjeloški gimnaziji sem povezoval prireditve, igral v predstavah, s prijateljema Tinetom Hafnerjem in Nejcem Jemcem smo enkrat na teden imeli oddajo Tretji štuk Podna, v kateri smo pripravljali skeče, imitirali profesorje in podobno … Nisem bil delinkvent, težko pa sem bil tiho, zato sem pogosto bil poslan pred vrata, da nisem motil pouka. Spomnim se, da sem se na koncu četrtega letnika odkupil s tem, da sem se oblekel v duhovnika in šel po vseh razredih prosit odpuščanja za Aleša Kranjca. Dve sošolki pa sta poleg nosili mojo žaro, v govoru, ki sem ga sestavil, pa sem najavljal miren odhod s šole.«

Sta z očetom tudi skupaj igrala na ljubiteljskih odrih?

»Pravzaprav samo v predstavi Sluga dveh gospodov, sicer pa ne. Da sem se odločil za študij igre, je bila zame najbrž prelomnica gledališka delavnica, ki sem jo obiskoval pri Vanji Slapar in Viktorju Ljubutinu. Takrat je ljubezen do igre dobila resne oblike, saj sem ugotovil, da je to tisto, kar bi lahko počel vse življenje.«

Ne dvomim, da ste, preden ste odšli študirat v tujino, poskusili tudi na ljubljanskem AGRFT. Kolikokrat?

»Dvakrat. Ampak ko zdaj gledam nazaj, če bi bil sam profesor in bi kandidat prišel na sprejemne izpite tako pripravljen kot jaz, ga zagotovo ne bi sprejel. Dvakrat sem moral poskusiti, da sem spoznal, da k stvari še vedno nisem pristopil dovolj resno. Vmes sem končal prvi letnik na FDV, naredil nekaj izpitov za drugi letnik in odšel pogledat v London, kjer sem poskusil na Central School of Speech and Drama. Ko sem začutil, da tam ni pristnega odnosa med pedagogom in študentom, se nisem vrnil v naslednji krog izpitov. Odločil sem se poskusiti v Beogradu.«

Ste poznali srbski jezik?

»Nisem imel pojma. Šel sem v NUK, našel v srbščini Brate Karamazove, Gledališki jedilnik avtorja Milorada Pavića in pesem Pabla Nerude, se besedil dobro naučil in suvereno opravil s prvim krogom sprejemnih izpitov. Ko so me v drugem krogu začeli tudi marsikaj spraševati, so spoznali, da gre za poba, ki ne zna srbsko. Kljub vsemu sem jih zanimal, zato so mi predlagali, naj eno leto intenzivno vadim jezik, potem pa me bodo brez sprejemnih izpitov sprejeli v prvi letnik.«

Ampak odločili ste se za študij v Sarajevu ...

»Leta 2010 sem šel v Sarajevo na filmski festival, kjer sem obiskal tudi tamkajšnjo Akademijo scenskih umetnosti in vzpostavil nekaj pomembnih kontaktov. Mesec, dva kasneje sem doma rekel, da grem v Beograd uredit vse potrebno za vpis, v resnici pa sem sedel na vlak za Sarajevo in opravljal sprejemne izpite na akademiji. Teden dni napornih preizkusov, ki so potekali od jutra do večera, sem opravil dobro, zato sem se odločil za Sarajevo. Ko sem poklical domov mamo, ni verjela, le rekla mi je, da je že čas, da se zresnim. In sem tudi se. Vedel sem namreč, da je to prava šola zame.

Od vsega začetka je šlo zelo zares. Prvi in drug letnik sem bil na akademiji vsak dan od 9. ure do polnoči. Ob koncih tedna tudi do druge ure zjutraj, vseskozi na polno. In šele v tretjem letniku se je nekoliko sprostilo. Vsa štiri leta v Sarajevu sem živel en tak rokenrol, na eni strani špartansko, na drugi pa z veliko svobode pri študiju.«

Slovenci bolj ali manj znamo neko mešanico srbskega in hrvaškega jezika, vam mladim je še bliže angleščina. Kako ste v Bosni usvajali tamkajšnji jezik?

»Nije mi bilo lako ali doš'o sam do tačke, kad me ni takstista ne prepoznaje više. Ni mi bilo lahko, a sem prišel do točke, ko me tudi taksist ne prepozna več. Najprej so mislili, da sem iz Srbije, pa Zagrebčan, mogoče iz Hercegovine … Potem sem se temeljiteje začel ukvarjati z jezikom in dokaz mojega napredka so bili ljudje, ki niso povezani z akademijo. Če so me prej umeščali v različne dele Bosne, Hrvaške ali Srbije, sem v tretjem letniku zanje postal Bosanec. Ko sem začel citirati njihove legendarne Nadrealiste, sem si prislužil njihov 'naš si'. Seveda obvladam tudi njihov 'čaršijanerski', kot se govori v Sarajevu.«

Ste igrali v kateri od gledaliških produkcij, kot je to za študente višjih letnikov običaj pri nas?

»V prvem in drugem letniku absolutno nimaš možnosti za delo izven akademije, kasneje pa z izrecnim dovoljenjem profesorja. Sam sem se vseskozi zavedal, zakaj sem v Sarajevu, zato sem veliko delal s kolegi študenti režije, snemali smo filme, delali predstave. Ob koncu četrtega letnika sta Rade Šerbedžija in njegova žena Lenka Udovićki k nam prišla narediti avdicijo za Sofoklejevo Antigono. Po enotedenskem preizkusu sem dobil angažma in potem večji del lanskega poletja vse do premiere v avgustu preživel na Brionih. To je zame odlična izkušnja. Vmes sem igral še v legendarni igri Gledališča Ulysses Kralj Lear, ki ga igrajo že več kot šestnajst sezon.«

Po diplomi v Sarajevu ste svojo izobrazbo želeli nagraditi še z magisterijem ...

»Z Brionov sem se vrnil v Sarajevo, zagovarjal diplomsko nalogo, potem šel na prvi avtobus za Ljubljano, kjer sem se zjutraj z avtobusne postaje takoj odpravil na sprejemne izpite na ljubljansko akademijo. Tu so bili navdušeni nad mojim bosanskim monologom, nad slovenščino pa razočarani … Profesor Aleš Valič mi je veliko pomagal pri 'vrnitvi' v slovenščino, zdaj pa tudi skupaj igrava v predstavi v Pulju. V predstavi Vampirska kronika Jure Grando igram vlogo prvega evropskega vampirja, ki naj bi izhajal iz Istre.«

Angažirani ste v Istrskem narodnem gledališču v Pulju, poleti igrate na Brionih, pomladi boste sodelovali v gledališki produkciji v Novem Sadu, kje živite ...

»Bazo imam še doma na Visokem, od koder odhajam tja, kjer dobim angažma. V Sarajevu sem sicer imel dve ponudbi za zaposlitev, ampak sem se tam odjavil in sem izgubil možnost prijave na zavod za zaposlovanje, od koder bi se lahko zaposlil kot igralec pripravnik. Sem na svobodi, igram na različnih odrih in imam zelo razgibano življenje. Imam tudi agentko v Sarajevu, a se tudi sam prijavljam na avdicije, za zdaj seveda predvsem v tujini. Zlasti v Zahodni Evropi je to običajen način sestavljanja zasedb za igre. Imam velik krog prijateljev v prostoru bivše države, s katerimi se redno srečujemo, si izmenjujemo izkušnje … Kot kaže, bo zame nekdanja Jugoslavija še obstajala.«