Jesenska opravila

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 3. november 2016 / 12:42

Globoko smo že v jeseni, ko smo pri nas opravili, kar se pač jeseni pri hiši postori. Za večja dela čakam počitnice, ko so vsi otroci doma, da bomo pač to naredili skupaj. Začuda se ni nihče upiral, ko sem naznanjala delo že nekaj dni prej. Vsi trije gimnazijci so vandrali po tujini in ko so prišli domov, smo en dan namenili delu. Pospravili smo rože in jih peljali k staršem na prezimovanje. Doma nimam primernega prostora pa tudi ne gre mi to dobro od rok. Včasih se tudi meni dobro zdi, da česa ne znam. Potem koga prosim. To življenjsko modrost bi morala večkrat uporabiti. Pomili smo okna. V novejših hišah imamo običajno več oken, in še ta so velika. Če se tega lotiš sam, ni konca ne kraja. Na koncu ti roke kar bingljajo in ne veš, kam bi jih dal. Ko smo se dekleta postavila v »proizvodnjo linijo« in sem jaz pomivala, druga je brisala in tretja škropila s čistilom, je šlo hitro. Pograbili smo listje, čeprav še ni vse odpadlo in bomo to še počeli. Uredila sem vrt. Ker nisem kaj prida vrtnarka, sem šele sedaj sejala motovilec. Pokrila sem ga s folijo in morda (res morda) ga bomo lahko jedli spomladi. Če bi ga sejala septembra, bi ga sedaj lahko uživali. Tako pa bodo morali jesti radič, s katerim nas oskrbuje oče, in otroci se zmrdujejo, da je grenak in ni dober. Pa je bojda tako zdrav in tako lepo je pisan …

In tako se počitnice lahko začnejo. Napisala sem cel seznam, kaj vse naj bi storili, kam bi šli, koga vse bomo obiskali in koga povabili … Na koncu vem, da vsaj polovica od vsega ne bo uresničena, pa če bo nekaj, je to veliko. Vedno moramo imeti večji plan, kot nam ga uspe realizirati, in pravijo, da moramo imeti sanje. Moje sanje, kaj vse bom naredila, se pogosto ne uresničijo … Čakata me knjiga in delo za šolo, dobili smo vstopnice za opero, otroci bi se radi šli kopat in zagotovo bomo šli v hribe. Na Zaplati je čudovito, to smo že obiskali. Prelestne jesenske barve se bohotijo v gozdovih, kjer listavci otresajo svoje zlate, oranžne in rumene liste. Pod nogami šelesti. Višje se smreke odenejo v temno zelen plašč. Ko gremo še višje, se trave in grmovje priklanjajo k zemlji. Še malo, pa jih bo prekrila snežna odeja in tako sklonjene bodo počakale pomlad. Ko se v paleti teh zemeljskih barv ozreš v nebo, te očarata njegova modrina in belina oblakov in mene to vedno odnese v sanjski svet, ki si ga vedno znova želim. Zato hodim tja gor in poti ne zmanjka.

In tako so se počitnice začele z delovno akcijo in skokom v hribe. Obiskali bomo grobove, kuhali in pekli kostanj, pili mošt in uživali v tem, da smo doma, da ni treba v službo. Kot bi trenil, bo nov teden in že bomo zakorakali v zadnje mesece leta. Gotovo se tudi jaz staram, ko mi čas vedno hitreje teče …