Čaščenje prednikov

Kar je pri nas dan spomina mrtve, je v Mehiki živobarven, hrupen in vseljudski praznik Día de Muertos, ki ga je UNESCO pred dobrimi desetimi leti uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Ko smo pred devetimi leti prileteli v Ciudad de Mexico, je 1. november že minil, a določene figure oblečenih skeletov iz papirmašeja je bilo še videti pred javnimi zgradbami, v pekarnah pa posladkorjene lobanje vseh barv … 2007 so v mehiški prestolnici s številnimi prireditvami obeleževali stoletnico rojstva slikarke Fride Kahlo in tudi v njeni hiši – muzeju – je bil na vrtu oder, na njem pa vesel in duhovit prizor druženja s slikarkinimi prijatelji, med katerimi je bil tudi ruski revolucionar Lev Nikolajevič Trocki.

Izvor praznovanja nam je pojasnil nadvojvoda Janez, tako smo pravili svojemu vodniku. V načinu praznovanja se prepletajo azteške in krščanske korenine. Zadnje oktobrske dni se začnejo priprave: Doma se v notranjih prostorih ali v patiu postavi oltar s sliko ali slikami pokojnika/pokojnikov. Okrašen je s cvetjem oranžne ali rumene barve, neke vrste tagetesa, saj po azteškem verovanju velja, da duše umrlih najlaže najdejo pot po sledi te barvne dvojice. Pred slikami so tudi pokojniku ljubi premeti in jedi. Gorijo sveče, vse je v ovito v vonj kopala, smole z močnim, a prijetnim vonjem. Veliko je oltarjev na javnih mestih, posebej izstopa UNAM, neodvisna univerza. Zvečer 1. novembra se valijo množice na pokopališča. Hrana, pijača, pogovor o pokojnikih, če je navzoč orkester mariachijev, tudi ples. Do zore. Radoživo spoštovanje življenja in smrti obenem.

Na ulicah se sprehajajo Las Catrinas, skeleti, umetniško naličeni, z razkošnimi klobuki s konca XIX. stoletja. Las Catrinas so nastale okoli 1910, v času mehiške revolucije, in imajo tudi literarno inačico s kritično bodico, naj gre za politike, tajkune, javne razmere ali pa povsem osebno sporočilo. Časopis z enakim imenom: Las Catrinas, ki izide ob 1. novembru, je vedno zaželen in razgrabljen. Ime La Catrina je dal Posadovi figuri muralist Diego Rivera na znamenitem muralu 'Sen nekega nedeljskega popoldneva v Alamedi Central', čudovitem parku prestolnice, na katerem je La Catrina ovita v nojevo perje … Moški del odprave se je navdušil nad pekočim pujsom po yukateško, ženski pa nad solatko.

Solata s kvinojo (Ensalada de quinoa con aguacate)

Za 4 osebe potrebujemo: 250 g kvinoje, 5 dl vode, 1 žlico mešanih sesekljanih zelišč, 6 žlic oljčnega olja, 4 žlice vinskega kisa, 0,5 dl vode, sol, poper, 2 avokada, 1 šop redkvic, pol žlice gorčice, tabasco po želji.

Kvinojo dobro splaknemo, da ni grenkljiva, in jo damo kuhati v rahlo slan krop. Kuhamo 10 minut, nato lonec odstavimo za 10 minut, da se kvinoja napne, in jo razrahljamo z vilicami.

Sesekljamo zelišča: koriander, peteršilj, meto, meliso, timijan. Z metlico zmešamo olje, kis, vodo, gorčico, sol. Avokado prerežemo na pol, odstranimo koščico in ga razrežemo na rezine, čebulo, tudi zeleni del, zrežemo na trakce, redkvice pa na ploščke. Zmešamo zelišča, čebulo, kvinojo in preliv in okrasimo z redkvicami in avokadom.

Pa dober tek!