Franc Jožef, naš cesar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 26. oktober 2016 / 11:51

S temi Snovanji želimo v Gorenjskem glasu med prvimi počastiti stoto obletnico smrti cesarja Franca Jožefa I. Umrl je 21. novembra 1916 malo po 21. uri zvečer. Istega leta je 18. avgusta dopolnil šestinosemdeset let, vladal pa je kar oseminšestdeset let!

Ker je povod za ta Snovanja stoletnica cesarjeve smrti, preberimo najprej, kako je preživel svoj zadnji dan in se poslovil od tega sveta. »V začetku novembra 1916 je začel Franc Jožef vidno hirati. Vsako najmanjše gibanje ga je zelo izmučilo. Vsi, ki so prihajali na obisk, so dobili navodilo, da je pod pisalno mizo tipka, na katero naj pritisnejo, če bi bilo treba poklicati komornega strežaja. Bolnika je mučil kašelj, poleg tega je tudi shujšal. 9. novembra je Franc Jožef prvič dobil vročino. Hoteli so mu preskrbeti redovnice, da bi ga negovale, pa je odklonil: 'Moji trije služabniki, ki so zvesto služili zdravemu cesarju, naj negujejo tudi bolnega.' 19. novembra so zdravniki ugotovili pljučnico. Cesar, ki je še vedno delal pri pisalni mizi, se je zapletel v odejo za noge in padel. Ker tega ni nihče opazil, je dr. Kerzl ukazal, da mora odslej komorni strežaj sedeti v sosednji sobi pri odprtih vratih. / Torek, 21. novembra: vročina 38,1 st. Kljub temu sedi Franc Jožef od zgodnjega jutra pri pisalni mizi. Z zdravniškega stališča je stanje brezupno. Popoldne se temperatura zviša, bolnik pri mizi večkrat zaspi. Ob štirih se še zadnjič podpiše. Zdaj zdravniki zahtevajo, da bolnika prenesejo v posteljo. Čeprav je na koncu moči, se upira: 'Še veliko dela imam.' Ko potem končno leži, vpraša komorni strežaj Ketterl kot vsak večer: 'Ima Vaše veličanstvo še kak ukaz?' Nakar Franc Jožef odgovori: 'Jutri zjutraj ob pol štirih!' Malo pozneje želi piti. Nihče mu ni sposoben pomagati spiti skodelice čaja. Spet je tu Ketterl, ki mu z blazino dvigne glavo, da lahko pije. 'Kaj se zdaj dogaja?' vpraša umirajoči cesar in izgubi zavest. Težko dihanje se stopnjuje. Po stari navadi glede navzočnosti prič so ob umirajočem vladarju: prestolonasledniški par, hči Marija Valerija, nadvojvode, adjutanti, zdravniki, služabniki. Po napadu kašlja se umirajoči še enkrat vzravna in nato omahne. Pet minut čez devet dr. Kerzl ugotovi, da je umrl.«

Tako je umrl. Na naslednjih straneh pa pišemo predvsem o njegovem življenju in delu. Najprej pogledamo v njegovo zasebnost, v njegove odnose z ženskami. Tu je na prvem mestu cesarica Elizabeta (Sisi), ki je bila bolj begave narave in je zlasti po samomoru sina Rudolfa vse bolj bežala z dvora, kjer se tudi sicer ni dobro počutila. Soproga je sama seznanila z gledališko igralko Katarino Schratt, ta pa je postala cesarjeva velika »prijateljica« in to ostala vse do njegove smrti, kar 30 let. Prijateljica napišemo zato, ker naj ne bi bila tudi njegova ljubica. V tej vlogi se je znašlo kar nekaj drugih Dunajčank, pri katerih je cesar tešil svojo moško slo. Cesarici namreč sploh ni bilo za »tiste reči«.

V teh rečeh lahko hitro zapadeš na raven rumenega tiska, kar se za Snovanja seveda ne spodobi. Zato sledi daljši intervju, kar čez štiri strani. V njem cesarja in še zlasti njegov odnos do Slovencev – in Slovencev do njega – predstavi prof. dr. Peter Vodopivec, eden najvidnejših slovenskih zgodovinarjev. Njegove razlage so s »kritične distance«; ne pristaja na že poznane poglede in stereotipe, ampak jih znova presoja po svoji pameti in v luči novejših raziskav. Eden od stereotipov je, denimo, da je bil cesar zapet, birokratski in vojaški človek. Vodopivec: »Franc Jožef ni bil tako suhoparen in brez čustev, kot se je dolgo trdilo. Koliko je razumel svoj čas in njegova znamenja, je seveda drugo vprašanje, da pa ni bil nasprotnik vseh sprememb in je pristajal na počasno spreminjanje in postopno demokratizacijo, je danes jasno.« Tako. In za posladek je na zadnji strani še opis cesarjevega edinega obiska na Gorenjskem.

Cesarja so kar naprej spraševali po njegovem mnenju o raznih rečeh. Njegovi odgovori so bili največkrat šablonski. Najbolj značilen je tisti, ki ga je izrekal po raznih prireditvah, denimo po gledaliških premierah. Veličanstvo, kako se vam je zdelo? Odgovor: »Es war sehr schön, es hat mich sehr gefreut.« Bilo je zelo lepo, zelo me je razveselilo. Zakaj vedno enak odgovor? Zato ker je leta 1868 Eduard van der Nüll, arhitekt znamenite Državne opere (Staatsoper) ob Ringu naredil samomor, ker so po slovesnem odprtju nekateri veljaki omalovaževali njegovo stvaritev in med temi je bil tudi cesar. Ta je videl, da ni vseeno, kaj kot cesar reče, zato je namesto stvarnih ocen odtlej raje ponavljal vedno isto frazo.

Slavna je tudi njegova izjava, da mu v življenju nič hudega ni bilo prihranjeno. »Mir bleibt doch gar nichts erspart auf dieser Welt!« In mu res ni bilo. Leta 1867 so mu v Mehiki ubili brata Maksimilijana, mehiškega cesarja. Leta 1889 je njegov edini sin in prestolonaslednik Rudolf storil samomor v dvorcu Mayerling. In 1898 so mu v Ženevi umorili še ženo, cesarico Sisi, na katero je bil kljub vsemu zelo navezan in je potrpežljivo prenašal njene muhavosti. In potem je prišel še nesrečni sarajevski atentat 1914, zaradi katerega mu ni ostalo drugega, kot da se ukloni lastnim militaristom in se poda v vojno, čeprav je slutil, da bo ta usodna in da je ne bosta preživela ne on ne njegovo cesarstvo …