Dan je vreden toliko, kolikor ustvariš

Aleksandra Kornhauser Frazer, vrhunska znanstvenica s področja kemije, dobitnica mnogih mednarodnih priznanj, svetovljanka in častna občanka Škofje Loke, ki je septembra letos dopolnila devetdeset let, se je odzvala povabilu škofjeloškega muzejskega društva in pred mnogoštevilnim občinstvom rojakov spregovorila o svojem plodnem življenju.

»Škofja Loka je bila vedno moj dom, ne glede na to, kje sem se klatila,« je iskriva in duhovita sogovornica dejala v pogovoru z urednico Loških razgledov Marijo Lebar, sicer svojo sestrično. Da je na domačo Loko in še posebej na reko Soro silno navezana, govori tudi dejstvo, da je po reki poimenovala svoj angleški dom v Oxfordu. In vesela je tudi, da jo Ločani še vedno štejejo za svojo. Pred leti so jo imenovali za častno občanko, tokrat pa so do zadnjega kotička napolnili dvorano v Kašči in z zanimanjem prisluhnili, kako je tekla življenjska pot ugledne znanstvenice s področja kemije, ki se je uveljavila tudi v tujini.

Njeni ljubi Loka in Sora

»Moje otroštvo se je začelo v blagostanju. Rojena sem bila v Virmašah, na območju, kjer je podjetje Jelovica. Moj oče je imel v lasti tamkajšnje lesno podjetje. Ko je leta 1929 svetovna gospodarska kriza udarila najprej banke, povzročila propad podjetij in bankrot celih držav, je tudi moj oče izgubil vse in preselili smo se v skromno hišo na Karlovcu, polno stanovalcev,« je svojo pripoved začela Aleksandra Kornhauser Frazer, v otroštvu Sulčkova Adi. Začelo se je trdo življenje. Da je zaslužila za hlebec kruha, je hodila v mlekarno pod Grabnom, kjer so vsako nedeljo spuščali sirotko v sode, ponjo so hodili okoliški kmetje, in ker je inštruirala enega od kmečkih sinov, so ji dovolili, da si je tudi ona napolnila kanglice in potem sirotko podjetno prodajala. Gostja Blaznikovega večera v Kašči je nanizala še veliko anekdot iz svojega življenja, denimo tudi, kako je čez Hudičevo brv hodila po mleko in se pogovarjala z reko Soro. Vsakokrat je v njene pene spustila malo mleka, vse dokler ni šla nekoč mama z njo in kmeta trdo prijela, zakaj ji ne daje polne mere mleka.

Leta 1942 je začela sodelovati s partizani, vsa družina je bila vključena. Vojno sovraži, je dejala, predvsem pa tiste, ki jih zakrivijo s svojim hujskanjem. V miselnosti se moramo temu upreti, poudarja gostja Blaznikovega večera. Hudo jamo, v kateri so povojne žrtve, bi označila, je dejala, tudi vsa ostala mesta, kjer so bili ljudje pobiti in drugi prisiljeni, da jih ubijejo. Toda spomenik bi ne bil v slavo, temveč opomin, da se kaj takega več ne ponovi. Zgodovina je odlična učiteljica, le učencev je premalo, je še ena duhovita misel, ki jo je ob tem navrgla sogovornica.

Treba je v svet

Aleksandra se je najprej šolala pri uršulinkah. Sijajna učiteljica, sestra Cecilija, je starše pregovorila, da so jo dali v šole. V gimnaziji v Ljubljani se je navdušila nad kemijo, zlasti nad eksperimenti, in profesor Kajfež jo je nastavil za svojo asistentko. Težke razmere po vojni so ji onemogočile, da bi se še naprej šolala, a tem sanjam se ni odpovedala. Zaposlila se je, zraven pa hodila vsak dan peš v Kranj na učiteljski tečaj. Pozneje je učila v več krajih, kamor so jo nastavili z dekretom. Želela je študirati kemijo, vendar se na univerzo zgolj z učiteljiščem ni mogla vpisati. Opravila je izpite in maturo na Poljanski gimnaziji (vse z odliko), dobila »partizansko« štipendijo in šla študirat kemijo. Toda po očetovi smrti sta s starejšo sestro prevzeli skrb za družino: vrnila je štipendijo in se znova zaposlila. Študiju pa se ni odpovedala. To ni bilo lahko življenje, a tudi iz tega obdobja je nanizala vrsto zabavnih anekdot. Pozneje je bila na univerzi asistentka profesorice Marije Perpar, ki jo je vključila v raziskovanje, kmalu je dosegla doktorat. Takrat je Aleksandra začela tudi objavljati strokovne članke, objava v nemškem tisku pa ji je prinesla prvo mednarodno nagrado. Vredna je bila tri tisoč mark in mesec dni organiziranih obiskov na nemških univerzah. Ta izkušnja ji je odprla vrata v tujino, z denarjem pa si je kupila prvi avto.

Ukvarjala se je s kemijo naravnih snovi, raziskovala rastlinske strupe, ki se uporabljajo v medicini. Profesorica jo je poslala v Švico in Anglijo, kjer se je učila pri uglednih profesorjih, nobelovcih, pozneje je šla kot Fulbrightova štipendistka v Ameriko, kjer je na univerzi Berkeley sodelovala v svetovno uveljavljenem projektu kemijskih študij. »V tujini sem pridobivala znanje, izkušnje, spoznavala nove metode. Treba je v svet, zapečkarstvo ne pelje nikamor,« je prepričana Kornhauser Frazerjeva, ki trdi, da je rešitev za svet več znanja. Pomembno je tudi, kako teoretično znanje povežeš s prakso, kako ga predelaš v inovacije, uveljaviš v gospodarstvu in kako prodre na trg. Nova odkritja pri uveljavljanju teh metod so ji prinesla največ mednarodnih nagrad. Kot raziskovalka je veliko sodelovala s farmacevtsko industrijo, sicer pa pri svojem delu kemijo povezuje z informatiko.

Mimo svojih korenin ne moreš

Aleksandra Kornhauser Frazer je nekaj časa živela v tujini. Njen prvi mož je bil vrhunski medicinski strokovnjak, zdravnik pediater Pavle Kornhauser, poleg tega pa še odličen koncertni pianist. Ko sta gradila karieri vsak na svojem področju, sta se odtujila, razšla in srečo našla vsak v svojem novem zakonu. Aleksandrin drugi mož Malcom Frazer je bil strokovnjak z njenega področja. Nekaj časa sta živela v Oxfordu, kjer sta imela zelo dobre pogoje. »Toda mimo svojih korenin ne moreš. Vedno sem si želela vrniti se tja, kjer sem doma. Leta 2011 sva si svoj dom ustvarila, ne sicer v Škofji Loki, pač pa na Polici nad Grosupljim, kjer sva bila zelo srečna,« je o svoji vrnitvi v domovino povedala sogovornica, ki je pred dvema letoma ovdovela. Letos je dopolnila devetdeset let in še donedavnega je delala kot dekanja mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. Delo ji še vedno zapolnjuje čas in tudi na počitnicah ne more brez njega. »Dan je zame toliko vreden, kolikor ustvariš,« razmišlja iskriva in prodorna sogovornica na Blaznikovem večeru. V pogovoru smo tudi slišali, da piše knjigo, poleg ustvarjanja pa ji zadovoljstvo nudi tudi njena družina, zlasti odkar ima majhno pravnučko.