Križarjenje po Otočju Gulag

Avgusta je umrl ruski pisatelj Aleksander Isajevič Solženicin (1918-2008). Njegov Arhipelag Gulag velja za "delo stoletja". V slovenščino ga je prevedel profesor Samo Savnik, izdala pa založba ZeloLepo v Kranju.

Kakšno delo je Solženicinov Arhipelag (v vašem prevodu Otočje) Gulag? Nam ga lahko najprej na kratko predstavite?

»Zame je to delo 20. stoletja. Nobeno drugo se ne more primerjati z njim. Po mojem je to delo preprečilo 3. svetovno, atomsko vojno. Omogočilo je razpad Sovjetske zveze, Jugoslavije, osamosvojila se je Slovenija in se brez enega samega strela združila Nemčija. Bil sem užaljen in skoraj sram me je bilo, da so o slovenskem prevodu Harryja Potterja zagnali trušč z vsemi reklamnimi bobni, o slovenskem prevodu Gulaga pa je menda pisal samo Gorenjski glas. Ruski šahovski velemojster Viktor Korčnoj je dejal, da so sovjetski oblastniki počeli vsemogoče, da bi ljudje ne brali Solženicina.

Solženicin je l. 1970 dobil Nobelovo nagrado za književnost. Ker je predvideval, da bi ga v Stockholm pustili, nazaj v domovino pa ne, ni šel po nagrado. Nobelovemu odboru je poslal govor, v katerem je med drugim zapisal: 'Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora izbrati laž za načelo. Preprosta odločitev preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Pisatelji in umetniki imajo na voljo še več: zmago nad lažjo. V boju z lažjo je umetnost zmeraj zmagovala, zmeraj zmaga.' Solženicin je bil torej prepričan, da se nasilje in resnica izključujeta. Zato je pred svoje delo postavil te besede: 'V tej knjigi niso izmišljeni niti dogodki niti imena ljudi. Ljudje in dogodki so poimenovani s pravimi imeni. Če gre samo za začetnice, gre samo iz osebnih vzrokov. Če imen ne navajam, je to le zato, ker človeški spomin ni ohranil njihovih imen - vendar je bilo vse natanko tako.' Solženicina so izgnali iz domovine dobra tri leta potem, ko je dobil Nobelovo nagrado, 14. februarja 1974.

Pisatelja je vojaška obveščevalna služba aretirala februarja 1945 v Vzhodni Prusiji, ker je v zasebnem pismu prijatelju zapisal nekaj nespodobnih besed o Stalinu, njegovi slabi ruščini in slabem vodenju vojne. Peljali so ga v osrednji zapor SZ na Lubjanko v Moskvi. Na postaji podzemeljske železnice je videl množico ljudi, ki so po tekočih stopnicah prihajali z dna proti površju. Vedel je, da bi moral zakričati, kaj se mu je zgodilo, pa mu glas ni hotel iz grla. Čutil je, da nekoč ne bo zakričal peščici naključnih ljudi, da bo zakričal 200 in več milijonom ljudi. V tem delu je povedal zamolčano in prikrivano resnico o zaporih, taboriščih in nasilju, o tem, da je bilo stalno zaprto približno 10 odstotkov prebivalstva (od 15 do 20 milijonov ljudi), da je šlo skoraj izključno za nedolžne ljudi, ki so jih zaprli na podlagi tako nesmiselnih obtožb kot npr. Irino Tučinsko, ki so jo aretirali, ko je šla iz cerkve in jo obtožili, 'da je molila za Stalinovo smrt' ( kdo je slišal to molitev?!) Obtožili so jo terorja in je za to dobila 25 let. Ali kot tistega krojača, ki je šivanko zabodel v časopis na steni, v oko oblastnika na sliki in je za to dobil 10 let - teror.

To delo ni fikcija, izmišljija. Morda se zdi izmišljija nam, ki - hvala Bogu - nimamo takih izkušenj.«

Druga od Solženicinovih glavnih del so v slovenščini izšla že kmalu po njihovih prvih izdajah, Arhipelaga Gulag iz leta 1973 pa s skoraj četrtstoletno zamudo. Kako razložiti to dejstvo?

»Imam občutek, da slovenskih prevajalcev in založb nikoli ni zanimala tako imenovana pričevanjska književnost. Leta 1893 je A. P. Čehov izdal svoje najobsežnejše delo Otok Sahalin. Že kmalu po izidu je izšlo v nemškem in francoskem prevodu, v slovenskem pa prvič po 112 letih v mojem prevodu. Medtem so v več prevodih in ponatisih izšla njegova prozna in dramska dela. Čehov je odšel na ta kaznjenski otok in spoznal, 'da smo v ječah uničili na milijone ljudi, uničili smo jih za prazen nič, brez preudarka, barbarsko. Ljudi smo gnali po mrazu deset tisoč kilometrov daleč, jih okužili s sifilisom, jih spridili, množili zločince in vse to zvalili na hrbte ječarjev z rdečimi nosovi'. Mene je v tej knjigi v prvi vrsti zanimal odziv velikega človeka in velikega umetnika, kar je Čehov bil, na vse, kar je tam videl, slišal in doživel. Takega dela pri nas nimamo. Take reči naših literatov ne zanimajo pa tudi kos jim niso, ker ne obvladajo ničesar, kar je kolikor toliko podobno vsakdanji resničnosti. V takih delih 'teče voda po klancu navzgor', da se izrazim slikovito. Morda bi bil edina izjema Voranc.

Nekatera dela Dostojevskega so večkrat prevedena, tudi kratki roman Igrok (Igralec, Srečkar, Srečelovec), ki ga je Dostojevski napisal skupaj s svojo drugo ženo, stenografinjo Ano Grigorjevno, nobeden pa se ni lotil njenih spominov na moža in njuno skupno življenje. Tudi to delo sem prvi prevedel, in to več kot osemdeset let po njegovem nastanku. Naslov sem mu dal: Življenje z genijem. Je delo nadarjeno? L. N. Tolstoj je rekel: 'Kdor zna ljubiti, zna vse.' Ana Grigorjevna je to znala. Zna izvabiti solze in smeh, zna zbuditi napetost in olajšanje. Ana Grigorjevna je pisala spomine, napisala pa je ljubezenski roman, kakršnih je malo.

In zdaj k vprašanju: zakaj je izšel slovenski prevod Otočja Gulag v slovenščini s skoraj četrtstoletno zamudo. Po eni strani gre verjetno za odpor do pričevanjskih del, po drugi strani za tisto, kar mi je rekel znanec, ko sem mu pripovedoval o delu, ko sem ga prvič prebral. Dejal je: 'Jaz bi se nad tem ne navduševal. Gulag je izšel pri založbi, ki jo gmotno podpira ameriška CIA. Ti to nič ne pove?' Vendar je v taki obliki kot pri CIA-i izšel Gulag tudi v Rusiji. Pisatelju so za to delo l. 1990 podelili rusko državno nagrado, ki pa je ni sprejel.«

V podnaslovu Arhipelaga Gulag piše, da je to »poskus umetniškega raziskovanja«. Česa?

»Gre za poskus raziskovanja terorja, teroristov in terorizirancev. Solženicin se je opiral na lastna doživetja in na 227 prič. Teroriziranci so imeli dostikrat več srca kot teroristi. Pri Ugliču so med vojno nemška letala napadla kolono zapornikov. Stražarji so se razbežali, zaporniki so pa polegli in po napadu počakali, da so se stražarji vrnili.

Zaprti knjigovodja je moral v taboriščniški podružnici opraviti inventuro. Stražar je napregel konja in ga odpeljal. Ko je knjigovodja delo opravil, je videl, da se ga je stražar medtem napil in odvrgel puško. Pijanega stražarja in puško je naložil na voz, pobral in preštel vse naboje in se skupaj z njim vrnil v taborišče, da bi bedaka ne ustrelili.

Morda me je najbolj pretresla zgodba sovjetskega tolstojanca. Tolstojanci so zavračali orožje in ubijanje ljudi. V začetku vojne l. 1941 so ga mobilizirali in poslali na afganistansko mejo. Ob prvi priložnosti je odvrgel puško in pobegnil čez mejo. Upal je, da ga bodo poslali v versko strpno Indijo, toda Afganistanci so ga uklenili in vrgli v ječo. Po končani vojni so ga vrnili v Sovjetsko zvezo. Socialistična domovina ga je poslala v sibirsko taborišče. Med kopanjem ilovice je začelo snežiti. Zaporniki so odšli v zavetje, tolstojanec pa se je naslonil na lopato in se zastrmel v daljavo, v kateri so se vrtinčile snežinke. Sneg mu je padal na glavo, ramena, roke, kot da bi bil kip. Pomislil sem, kaj neki se je zganilo v srcu tega človeka, ki je bil kaznovan zato - ker ni hotel ubijati.«

Pri pouku marksizma so nas v prejšnjih časih učili: če bi Lenin še živel, bi do vsega tega ne prišlo … Solženicin pa jasno pokaže, da ni bil Lenin nič boljši od Stalina oziroma da je surovost sistema, ki sta ga udejanjala, že v njegovem bistvu in se je izkazovala že v njegovih začetkih? Kakšni ljudje so bili pravzaprav ti boljševiki?

»Koncentracijska taborišča v SZ so nastala na Leninovo pobudo. L. 1921, tri leta pred njegovo smrtjo, so delovala že s polno paro. Že v prvih mesecih po Oktobrski revoluciji je Lenin zahteval 'najbolj odločne drakonske ukrepe za vzpostavljanje discipline'. So drakonski ukrepi mogoči brez zapora? Decembra 1917 je predlagal kazni take vrste: 'Zaplembo celotnega premoženja ... zapor v ječi, pošiljanje na fronto in prisilna dela za vse, ki bi se pregrešili zoper veljavni zakon.' Kaže, da se je vodilna misel Otočja - prisilno delo - porodila že v prvem pooktobrskem dnevu. Že tedaj je izračunal in nas pomiril da bo 'uničenje manjšine izkoriščevalcev, ki ga bo izpeljala včerajšnja večina najemnih sužnjev razmeroma lahko in bo terjalo manj krvi'. (Po predvidevanjih emigrantskega profesorja statistike Kurganova nas je to 'razmeroma lahko' notranje uničevanje od začetka Oktobrske revolucije do l. 1959 stalo ... 66 (z besedo: šestinšestdeset) milijonov ljudi. Za to številko ne moremo dati roke v ogenj, navajamo jo zato, ker ni na voljo uradnega podatka.) Avgusta 1918, le nekaj dni pred atentatom F. Kaplanove na Lenina, je Lenin v brzojavki penzenskemu gubernijskemu izvršnemu komiteju pisal: 'Sumljive (ne krive, temveč sumljive) je treba pozapreti v koncentracijsko taborišče zunaj mesta.' Po Leninovi smrti je Stalin hodil tako, da je stopal v njegove stopinje (glej Otočje Gulag, poglavji Žarki Avrore in Otočje vznikne iz morja). Ohranila se je brzojavka, s katero je Lenin ukazal, naj ustrelijo carja Nikolaja II. in njegovo družino. Eden tistih, ki so streljali, se spominja, da so krogle odletavale od hčerke Anastazije, ker je imela v obleki všite diamante.«

Boljševiki so bili, kakršni so bili, a s svojim prevratom uspeti ne bi mogli, če jim drugi ne bi sledili, jih podpirali, z njimi »kolaborirali«? Kakšen narod so pravzaprav ti Rusi, v časih panslavizma naši veliki bratje?

»Ko se je moj oče vrnil iz taborišča v Dachauu, je pohvalil samo dva naroda - Ruse in Špance. Ko sem bil sam v Rusiji, sem čutil velik razloček med evropskimi Rusi in Sibirci. Čehov je v reportaži o Sibircih zapisal: 'To niso ljudje, to je čisto zlato.' V poletnih večerih sem sedel v parku pred študentskim domom v Moskvi in kramljal z domačini. Sibirski inženir mi je razloček takole pojasnil: 'Pri nas v Sibiriji je narava tako trda in neizprosna, da moramo ljudje potegniti skupaj, da preživimo.' Ko sem prevajal knjigo Vasilija Peskova o 'živih mamutih' Preživeti v tajgi, ki bo izšla te dni, sem nenehoma mislil na te besede. Pomagati drugemu, in to brez vsiljevanja, je tam nekaj samoumevnega.

V času panslavizma smo se čutili majhne, šibke in same. Josip Jurčič si je v beležnico zapisal nekaj takega kot: 'Naša sreča je že v tem, da Rusija sploh obstaja.' Drugi so nad Rusijo vihali nosove - zdela se jim je preveč zaostala, tuja in nesvobodna, tlačanstvo je na primer odpravila šele l. 1861.«

Vidi Solženicin v komunizmu le slabo? Se nečloveški način udejanjanja te nadvse človeške utopije lahko ponovi?

»Solženicin ne govori o komunizmu na splošno kot o ideji ali ideologiji. Teoretiziranje ga ni zanimalo, vedno govori le o komunistih kot o dobrih ali slabih ljudeh, kot o zaslepljencih, ki nočejo videti, kar je vsem na očeh, tudi o komunistih kot ljudeh odprtih oči, odprte glave in odprtega srca. Naj navedem odlomek iz dela (str. 191 in 192): 'Gre za tiste ljudi, za katere je bilo komunistično prepričanje nekaj osebnega in intimnega in ne beseda, ki so jo imeli vedno na jeziku. Taki ljudje na prostosti niso imeli pomembnih položajev, v taboriščih so bili navadni delavci … Boris Mihajlovič Vinogradov, s katerim sem bil skupaj zaprt, je bil v mladih letih strojnik, po delavski univerzi in fakulteti je postal inženir za nizke gradnje, bil je dober inženir. V šaraški je opravljal zahtevne gazodinamične meritve pri turbinskem reaktivnem motorju. Leta 1941 je pristal, da postane partijski organizator. V usodnih oktobrskih dneh l. 1941 (16. in 17. oktobra, ko so bili Nemci pred Moskvo in so že zasedli nekatere najbolj oddaljene tramvajske postaje) je hotel dobiti navodila, kaj storiti. Telefoniral je na vse konce in kraje, toda telefoni so molčali, hodil je po uradih in ugotovil, da ni bilo nikjer žive duše, vse je odneslo, kot da bi jih pobral piš. Vsi uradi so bili prazni. Kaže, da na višje urade ni šel. Vrnil se je k svojim in rekel: 'Tovariši! Vsi voditelji so pobegnili. Toda - mi smo komunisti, branili se bomo sami!' In so se branili. Toda za besede 'vsi so pobegnili', so tisti, ki so pobegnili, njega, ki ni pobegnil, za osem let zaprli (za 'protisovjetsko agitacijo'). Bil je tih delavec, požrtvovalen prijatelj in samo v intimnem pogovoru je priznal, da je veroval, da veruje in bo veroval. S tem se ni postavljal.«

Katera Solženicinova dela bi bilo treba še prevesti v slovenščino? Tudi Otočje v celoti?

»Drugih Solženicinovih del ne poznam. Za najobsežnejše delo velja menda 'Krasnoe koleso' (Rdeče kolo, Rdeči valjar). Ne vem, ali je to samostojno delo ali zbirka. Celotni Gulag ima 1800 strani. Tudi pisatelj sam je menil, da je že na meji znosnega, da ga utegne še kak dragulj pokvariti. Sam sem se odločil za izbor, ker sem opazil očiten razloček med tem, kar je pisal na podlagi lastnih spominov in doživetij in kar je pisal na podlagi pisnih virov.«

Imate do Rusije, Rusov in ruske kulture kako posebno afiniteto?

»V kritičnih trenutkih je to velik narod, ki zna stisniti zobe. Ko je bil Napoleon l. 1812 pred Moskvo, je car Aleksander I. čutil, da lahko Rusijo reši samo Kutuzov in ga je postavil za vrhovnega poveljnika, čeprav ga ni maral in bi ga najraje utopil v žlici vode. Enako je storil Stalin l. 1941, ko so bili pred Moskvo Nemci. Za poveljnika moskovske obrambe je postavil poznejšega maršala Žukova, ki je pri Halhin Golu v Mongoliji z množično uporabo tankov in letal tako nažgal Japonce, da se med vojno niso dotikali SZ. (Boji pri Halhin Golu v Mongoliji med Japonci na eni strani in Rusi in Mongoli na drugi so trajali od 28. maja 1939 do 15. septembra 1939. Odločilna bitka je bila 20. avgusta. Japonci so izgubili od 52 do 53 tisoč ljudi, Rusi in Mongoli pa 9824 ljudi.) Žukov je bil edini, ki si je pred Stalinom upal udariti po mizi in dvigniti glas.«

Ste v Rusijo tudi kdaj potovali in tam živeli?

»V Moskvi sem krajši čas študiral ruski jezik in rusko književnost s štipendijo ruske vlade. Imel sem srečo in čast, da je bil moj profesor vnuk pisatelja L. N. Tolstoja. Imel je lep glas, zato so bila njegova predavanja koncerti, pred katerimi se skrijejo vsi poklicni in nepoklicni pevci. Nihče si ni nič pisal in vsi smo si vse zapomnili. Kot profesor sem ga poskušal posnemati.«

Več vaših prevodov je v zadnjih letih izšlo pri kranjski založbi ZeloLepo? S kom pri njej sodelujete? Imate do Kranja tudi sicer kak poseben odnos?

»Pri založbi sodelujem z njenim urednikom Milanom Nardinom. V Kranju živita brat in sin z družinama.«

Spoštovani profesor, najlepša hvala za ta pogovor in za posredovanje ruske kulture v Slovenijo »via Kranj«.