Ustava Republike Hrvaške

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 24. oktober 2016 / 13:29

Se še spominjate srbskega filma Kdo neki tam poje (Ko to tamo peva)? Jugoklasika. Spodbudno pa je to, da so naši nekdanji sodržavljani oziroma umetniki še vedno zmožni posneti filme takega formata. Tak je film Ustava Republike Hrvaške (Ustav Republike Hrvatske).

Filmska diagnoza družbe

Za ta film je hrvaški režiser Rajko Grlić na letošnjem festivalu v Montrealu dobil glavno nagrado. Ta »ljubezenska zgodba o sovraštvu« gre takole: »Na eni strani je Vjekoslav (Njeboša Glogovac), osamljeni srednješolski profesor zgodovine, zagrizen nacionalist in hkrati gej, ki mora skrbeti za svojega umirajočega očeta, fanatičnega starega ustaša. Na drugi strani je policist Ante (Dejan Ačimović), po rodu Srb, ki mora opraviti izpit iz poznavanja ustave, za kar krvavo potrebuje profesorjeve inštrukcije. Tu je še Antejeva žena Maja (Ksenija Marinković), ki ji je Vjekoslav sicer pri srcu, a ni slepa za to, da se z vplivnim znancem lahko tudi okoristi ... Nobeden izmed likov ni enoznačno dober ali slab, njihove usode pa dokazujejo, da različnost ni le trenutna okoliščina, pač pa pogoj za nadaljnji obstoj družbe.« (Ana Jurc) – Kako narediti »lokalni« film tako, da bo uspel globalno? Grlić: »Film je za tujino lahko 'berljiv' samo, če je zgodba strašno lokalna, če tako junake kot zgodbo popolnoma lokalizirate. Vkopani morajo biti, dišati po svojem prostoru in njegovi miselnosti – šele tako lahko postanejo razumljivi nekomu od daleč stran. Takoj ko skušaš stvari poenostaviti, da bi jih zunaj lažje razumeli, si zašel na zdrsljivo območje izumetničenosti.« Rajko Grlić je vrhunski družbeni analitik. Desnega populizma, denimo, ki se vse bolj razrašča, zlasti na srednjeevropski osi od Poljske preko Slovaške in Madžarske do Hrvaške. »Po Evropi in pozneje Ameriki se je razširil t. i. desni populizem, ki ga tokrat prvič ni povzročila gospodarska situacija. Baziran je ravno na principu širjenja sovraštva – v Evropi je to sovraštvo do ubogih ljudi, ki skušajo priti do Nemčije, pa jim vsi, vključno s Slovenijo, nastavljajo žice. S tem, da nihče nima namere ostati v Sloveniji. Lani je bilo treba na Hrvaškem izpolniti kvoto in so šli v Italijo lovit begunce. Morali bi se vrniti s tridesetimi, našli pa so tri ljudi /smeh/. Nihče noče ostati tukaj – te žice in prepovedi so skrajni absurd. Ljudje bi v tej svoji mizeriji samo radi nekam, kjer mislijo, da bo bolje, in njihova izbrana dežela jih še vedno sprejema. Ampak desnica se mora podpihovati s sovraštvom do nekoga. Desnica brez dobrega sovražnika ne more funkcionirati.« In kakšen je osebnostni profil desnega populista? »Vedno mislim, da je večina teh tipov, ki pišejo sovražne komentarje pod besedila na spletu, nesrečnih ljudi, ki imajo strašne frustracije in ki jih nekdo zaradi nečesa res ne mara. Izbirajo ekstreme, da bi pozdravili in skrili svojo lastno nesrečo. To je elementarna freudovska igra potlačenega ega, ki udari na plan v fašistoidni, skrajni obliki.« Hrvaški režiser z eno nogo že več kot dvajset let živi v Ameriki, kjer predava na univerzi. »V Ameriki sem že 25 let, pa še vedno ne znam natančno oceniti, kdo pije kakšno pivo. V Zagrebu lahko samo pogledam človeka in vem, katero znamko piva bo naročil. Ne glede na to, koliko časa živiš v tuji deželi, te ta nikoli ne boli tako, kot te boli domovina – lažje je absorbirati njene neumnosti, ker to pač niso organsko tvoje neumnosti.« O fenomenu Trump: »Del ZDA se nikoli ni mogel sprijazniti s tem, da imajo črnca za predsednika. To jih je žrlo zadnjih osem let in Trump se je oprl na njihovo frustracijo. Ampak tega ne sme reči niti on, ne glede na to, koliko neumnosti mu je že ušlo.« (Vir: MMC RTV SLO)

Odgovor sam veter pozna

»Koliko cest prehodi naj mož, / da res se v moža naredi? / In koliko morij grlica preleti, / preden v pesku zaspi? / In preden nekdo utiša topovsko cev, / kolikokrat naj zagrmi? / Odgovor, prijatelj moj, veter pozna, / odgovor sam veter pozna. // In gora, dokler je ne odplakne morje, / kako dolgo mogočno stoji? / In kolikokrat, preden se osvobode, / ukleščijo spone ljudi? / In kolikokrat se obrnemo stran, / slepi za zlo, ki se godi? / Odgovor, prijatelj moj, veter pozna, / odgovor sam veter pozna. // Kolikokrat naj mož kvišku se ozre, / da končno ugleda nebo? / In s koliko ušesi prisluhne ljudem, / da jok končno sliši glasno? / In koliko smrti potrebnih bo še, / da spozna, da preveč je bilo? / Odgovor, prijatelj moj, veter pozna, / odgovor sam veter pozna.« V čast avtorju te pesmi, ki je dobil letošnjo Nobelovo nagrado za književnost, v celoti navajam njegovo pesem »Blowin’ In The Wind« (1962) v prevodu Mateja Krajnca.

Kam spada ženska?

Nigerijski predsednik Muhamadu Buhari: »Ne vem, kateri stranki pripada moja žena, toda ona spada v mojo kuhinjo, mojo dnevno sobo in drugo sobo.«