Ribe v hribih

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 19. oktober 2016 / 10:47

Kako ribe v hribih, boste rekli. V hribih jemo joto in ričet, klobaso, golaž. Kakšne ribe neki? Vsi ljudje vse vedo in na celem svetu se vse dobi. Tako tudi danes organizirajo stvari, ki jih včasih ne bi bilo mogoče organizirati, danes pa gredo v prodajo. Na Jakobu so že 4. leto organizirali dneve dalmatinskih jedi. Ko gledam plakat na oknu planinske koče, rečem Janezu, bi poskusila? Pa dajva. Edina nevšečnost je ta, da moraš priti gor ob vsakem vremenu. Zato je treba plačati nekaj denarja vnaprej. Saj veste, marsikoga deževje odvrne od sprehajanja po ravnem, kaj šele, da bi lezel v hribe. Vremenska zgodovina kaže, da je bilo v štirih letih dalmatinske kuhinje na Jakobu trikrat megleno in deževno, torej nekaj planinskega vseeno mora biti v nas, da gremo pač gor, četudi vreme ni najlepše. En dan prej sem planinarila v dežju po južnih obronkih Trnovskega gozda. Megla, rahel dež in veter so se sem in tja tudi umaknili in nam razkrili lepe poglede na Vipavsko dolino. Ni slabega vremena, imamo le dobro opremo – in res je tako. Nihče ni bil slabe volje, četudi je deževalo. Izlet smo zaključili z joto in klobaso na tamkajšnji kmetiji.

Tokrat pa na ribe, školjke in rake na Jakoba. Oskrbnik koče je povabil kuharje s Hvara. Tja hodi na dopust. V vasi Milna se skoraj vsi pišejo Tudor in tako pride ekipa hvarskih kuharjev in pripravi ribe na njihov način. Sosedje za mizo pripovedujejo, da že 17 let hodijo tja na morje in sedaj jim je zelo všeč, da tudi Tudorji pridejo gor in razvajajo Slovence z dalmatinsko kuhinjo. Najprej travarica, potem so nam prinesli hobotnico v solati, školjke in glavno jed – orado na žaru, škampe in krompirjevo solato. Ko so ponujali jabolčni zavitek, smo vprašali, ali so jabolka s Hvara. Obilo je bilo smeha, zadovoljstva pa tudi. Vendarle ni tako čudno, da Dalmatinci pridejo v hribe, saj so vsi dalmatinski otoki hriboviti. Če vam ni do kopanja, lahko planinarite, in če radi »biciklirate«, imate razgibanega terena in strmih klancev v Dalmaciji kolikor hočete. Prvi stik z vsakim otokom vas seznani s klancem in vzponom. Pristanišče za trajekt je običajno nekje spodaj ob morju in strmi klanec vas popelje na višino zaselkov, mest in vasi. Ko sva z Janezom kolesarila po dalmatinskih otokih, so domačini le zmajali z glavo: »Vsako leto je več Slovencev, ki kolesarijo po otokih. To ni za nas«. Za mnoge smo čudni, pomembno pa je le, da smo všeč sebi. Kuharje so na Jakoba pripeljali z avtom. Oskrbnik pravi, da se prvo leto ni videlo niti pet metrov pred seboj. Šele tretji dan so gostujoči kuharji sploh videli, kje so. Ste bili zadovoljni, vpraša oskrbnik. Seveda, odlično je bilo. Potem se prihodnje leto zopet vidimo? Prav gotovo, če bomo le živi in zdravi.