Je-se-ni-ce

Besedilo: Dr. Bojan Dobovšek, vodja skupine nepovezanih poslancev
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. oktober 2016 / 10:06

Moj pogled

V dvorani Podmežakla spet odmeva Je-se-ni-ce! ob zvokih Prelepe Gorenjske iz trobente Staneta Praprotnika. Prav v hokeju smo zadnje čase priča prebuditvi nacionalne zavesti, ki se izraža skozi navijanje na športnih tekmah, kjer so Slovenci zopet enkrat složni. To se je pokazalo ob dobrih igrah naših hokejistov z uvrstitvijo na olimpijske igre v Minsku in igrah Anžeta Kopitarja na svetovnem pokalu v Torontu. V Sloveniji se je začela nova sezona v hokeju na ledu. Oslabljeni Jeseničani bodo za razliko od tekmeca iz Ljubljane letos nastopali le v drugorazrednem tekmovanju in zdi se, da je klubski hokej na Gorenjskem daleč od svojih zlatih časov. Ta zanimiv in dinamičen šport ima sicer tukaj dolgo in bogato tradicijo. Že leta 1931 so v Kamniku odigrali sploh prvo hokejsko tekmo v državi, kmalu zatem so organizirali močne mednarodne turnirje v prečudovitem okolju Blejskega jezera, tik pred vojno pa so začeli igro gojiti tudi na Jesenicah. Tam je po vojni zrasel hokejski center, ki je hitro postal znan ne le na Gorenjskem, temveč po celotni Jugoslaviji, v okviru katere je osvojil kar 23 naslovov prvaka in ji dal večino najboljših reprezentantov tistega časa. Konec petdesetih se je Jesenicam pridružil še Bled, nekoliko kasneje pa tudi kranjski Triglav in hokej je na Gorenjskem resnično dobil domovinsko pravico, tako da se številni mladi v tem okolju od tedaj do danes navdušujejo nad to zimsko igro s palico in pakom.

Žal pa v zadnjih desetletjih kljub razmeroma dobrim pogojem nismo izkoristili priložnosti, da bi ta gorenjski šport dvignili še na višjo raven. Medtem ko reprezentanca kljub omejenemu bazenu igralcev z uvrstitvami na olimpijske igre dosega izjemne uspehe, njen selektor Nik Zupančič upravičeno opozarja, da v zadnjih štirih desetletjih razen prenove v Kranju nismo zgradili niti ene nove dvorane. Težava je v tem, da glede hokejske infrastrukture nimamo nikakršnega razvojnega načrta, zato vse breme razvoja te panoge v manjših krajih ostaja na plečih posameznih entuziastov, kakršen je bil Kamničan Valter Stuzzi leta 1930. Če želimo ustvarjati nove Kopitarje in Razingarje, ki bi nadaljevali z odmevnimi uspehi sedanjih generacij, bi bilo treba pošteno razmisliti o razvoju vadbenih površin, ki niso le podlaga tekmovalnega športa, temveč omogočajo kvalitetno preživljanje prostega časa tudi rekreativnim drsalcem. Kot prva lokacija se zaradi izjemnih naravnih danosti kar sama od sebe ponuja Kranjska Gora, kjer je hokejski klub pred leti neslavno propadel. Ne le da bi z drsališčem tam oživili to lepo panogo, pač pa bi s tem poskrbeli tudi za dodatno turistično popestritev v ponudbi tega obmejnega zimskega letovišča. Sledili bi lahko še Kamnik, Škofja Loka in drugi kraji po Gorenjski in Sloveniji, s čimer bi dolgoročno poskrbeli za razvoj novih junakov naših največjih klubov in reprezentance, razvedrilo lokalnih ljubiteljev športa ter zabavo rekreativcev. Vlaganje v pogoje v športno infrastrukturo je sprva vselej resda strošek, a učinki na kvaliteto življenja so daljnosežni, mnogoplastni in se jih ne da preprosto izmeriti. Gorenjska si prav gotovo zasluži vsaj kvalitetne pogoje za trening otrok ter razvedrilo rekreativcev, če že za profesionalno ekipo najvišjega nivoja vlada ne zagotavlja dovolj denarja. Za Gorenjsko ostaja hokej nacionalni šport ob podpori entuziastov in staršev, a žal ob pomanjkanju posluha s strani države.