Dobrodelna rekreacija

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Gorenjska / sreda, 28. september 2016 / 09:37

V zadnjem obdobju je opaziti velik porast športnih dogodkov, ki imajo tudi dobrodelno noto, ko se na primer del startnine nameni za ustanove ali za konkretne ljudi, večinoma za otroke z zdravstvenimi težavami ali posebnimi potrebami. Vse več je tudi posameznikov, ki se lotijo najrazličnejših rekreativnih podvigov, s pomočjo katerih zbirajo denar za tiste, ki ga potrebujejo.

Otrok z najrazličnejšimi posebnimi potrebami ni malo. V medijih sledimo vedno novim primerom staršev, ki se trudijo svojim otrokom zagotoviti več obravnav, operacije v tujini ... Pogosto se izkaže, da ni druge poti, kot pomoč ljudi. Rekreativni dogodki z dobrodelno noto so lepa priložnost za to. Slovenci smo sočutni, in če gre za dobrodelnost, se odzovemo, kar je zagotovo pohvalno. Pohvaliti velja organizatorje, ki se odločijo za takšno potezo, verjetno zaradi tega dobijo tudi kakšnega udeleženca več, pa tudi vse, ki pridejo, se rekreirajo in zraven še pomagajo. Pogosto na takšnih dogodkih slišim, da ni lepšega, kot dan preživeti v naravi, narediti nekaj zase in pomagati še drugim.

Vse se sliši lepo, pa vseeno se mi zastavlja drugo vprašanje, in sicer: zakaj je vse to sploh potrebno, zakaj tega ne zagotavlja sistem, država, zakaj se morajo starši in otroci, sorojenci, izpostavljati, da dobijo tisto, kar bi moralo biti samoumevno. Zagotovo bi še veliko družin ali posameznikov potrebovalo takšno pomoč, pa se ne želijo javno izpostaviti. Velikokrat gre za zagotavljanje pogostejših nevrofizioterapevtskih obravnav. Te so zelo pomembne, še zlasti v prvih letih življenja. Nevrofizioterapevti v zdravstvenih domovih se trudijo za otroke, ki jih imajo v obravnavi, in tudi sami opozarjajo, da bi te morale biti pogostejše. Starši so lahko veseli, če pride otrok na vrsto enkrat na teden. Najlažje je nepravilne vzorce spreminjati na začetku, ko še niso tako zakoreninjeni. Tega bi se tisti, ki o tem odločajo, morali zavedati in to upoštevati. Starši se zavedajo in zato si želijo, da bi otroci že v prvih letih dobili največ. S tem bi dolgoročno gledano država zagotovo prihranila. Težave se z leti le kopičijo in strošek za zdravljenja, nadaljnje obravnave, zdravila s tem narašča.

Kot vsi poudarjajo, so otroci naša prihodnost in na njih ne gre varčevati. In dokler ta problematika ne bo sistemsko urejena, če sploh kdaj bo, bosta verjetno tudi šport in dobrodelnost še naprej šla z roko v roki.