Samo še pravnik bo lahko pastir

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Gospodarstvo / torek, 27. september 2016 / 11:03

Pastir mora biti v Sloveniji odličen poznavalec vseh vrst zakonov, sicer se znajde v primežu davčne, veterinarske, zdravstvene, finančne in še drugih inšpekcij. Resnica pa je, da se planinski pašniki, ki imajo posebno vrednost v samooskrbi in ohranjanju naše krajine, krčijo. Neživljenjska birokracija to samo še pospešuje. Kaj torej storiti v korist planin in pastirjev, o tem je tekla beseda na okrogli mizi.

Križe – Organiziranje agrarnih skupnosti po novem in ostala zakonodaja prinašajo spremembe in obveznosti na naših planinskih pašnikih. Ob tem nastajajo problemi, ki so vezani na ekstremne pogoje kmetovanja v visokogorskem svetu, ki so težko uresničljivi. S tem izhodiščem in v iskanju rešitev so včeraj v prostorih Kmetijske zadruge v Križah povabili na okroglo mizo Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) – Zavod Kranj, Občina Tržič in občinski odbor NSi s predsednico Marijo Lavtar. Udeležba je bila številna, sodelovala sta poslanka državnega zbora in članica Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje pri pristojnem ministrstvu Iva Dimic in tržiški župan Borut Sajovic, odzvali so se predstavniki agrarnih skupnosti ter pastirji, tudi predstavnica Medobčinskega inšpektorata Kranj ...

Je planšarija res gostilna?

Terenski kmetijski svetovalec Matjaž Meglič pri KGZ Kranj je poudaril, da je večina problemov nastala zaradi nove neživljenjske birokracije. Prav ta je prekipela pastirju na planini Konjščica, ki se je po štirinajstih letih odločil, da ima dovolj. Kar je velika škoda, ker je bil dober pastir. Mnoge planine seveda tudi niso opremljene s tehnologijo 'na daljavo' in na planini Pungrat, kot je dal za primer predsednik te planine Peter Potočnik, so med letošnjo pašno sezono samo zaradi obveznosti do davčne blagajne prevozili šeststo kilometrov: »Imeli smo nekaj več kot sto pašnih dni, v sistemu davčnih blagajn pa morajo biti računi davčno potrjeni v desetih dneh. Ker nimamo tehnoloških možnosti podatkov sporočati na daljavo, je bilo treba sesti v avto. Ena vožnja v dolino in nazaj po slabi cesti nanese šestdeset kilometrov.« Matjaž Kleindienst iz planine Dolga njiva je povedal, da so imeli v preteklih letih redno šest do deset inšpekcijskih nadzorov, letos enega. Pa ne, da bi hoteli kaj skrivati pred inšpekcijo ali da imajo kaj proti inšpektorjem, vsakemu pastirju, oskrbniku že mora biti jasno, da morajo tudi na planšariji zagotavljati varno hrano in imeti čiste prostore. Ampak znajti se v vseh teh zakonih, to pa ni več mogoče. Planšarije so postale enakovredne gostinskim obratom, ponudnikom, ki se ukvarjajo z množičnim turizmom. Pa tega na planšarijah seveda nimajo, a delati morajo po enakih zakonih.

Prodaja raje na pavšal

Slavka Remic iz Medobčinskega inšpektorata Kranj je potrdila, da samo njihovi inšpektorji na planšarijah opravljajo nadzor po dveh zakonih, zakonu o spodbujanju razvoja turizma in zakonu o varstvu okolja. Udeleženci so sprejeli več sklepov, ki jih bodo posredovali na pristojne institucije. Iva Dimic bo poskrbela za sklic seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje prav v zvezi s to problematiko z željo, da se seje udeleži tudi čim več včerajšnjih razpravljavcev, da bodo odločevalcem prenesli svoje (ne)življenjske razmere. Do naslednje pašne sezone je nujno treba ustrezno rešiti zaposlovanje pastirjev, letos so se znašli z vrednotnicami, ampak to ni bila učinkovita rešitev, so se strinjali udeleženci. Pričakujejo tudi, da se bo prodaja na planinskih pašnikih uredila s pavšalom, da se bo planšarstvo izvzelo iz osnovne kmetijske dejavnosti in da se bo točno določilo, kakšna naj bo prva predelava na planšariji in kaj vse mora vsebovati. Zavzeli se bodo za moratorij na prodajo deležev agrarnih skupnosti, s tem bodo dosegli, da ne bomo 'razprodali' planinskih pašnikov med ljudi, dediče, katerih interes je samo denar, in ne gospodarjenje s planinami, kot se je izrazil Milan Pohar. Da je stanje zaskrbljujoče, kaže podatek, da je danes na tržiškem območju še 707 hektarov površin za pašo, kar pa je skoraj polovica manj kot pred leti.

Namesto zaključka je bilo retorično vprašanje: Pod katero dejavnost naj pastir sploh odpre svoj s.p.? Ali, kot je sklenil Kleindienst: »Ali bomo prihodnje leto krave še lahko vozili gor?«