Nov začetek!

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 26. september 2016 / 23:00

Pisali smo že o večnih maminih sinčkih in očkovih ljubicah – ko otrok zaradi neurejenih razmer med zakoncema začne čustveno skrbeti za enega od staršev (največkrat za starša nasprotnega spola). To je zelo nenaravno, v škodo otroka in prav nič v rešitev čustvenih težav starša. Takšni otroci se trudijo in trudijo, da bi vsaj enega od staršev spravili v dobro voljo, saj si vsi otroci želimo, da bi bili starši zadovoljni. Ker pa otrok nima te moči, se kljub trudu krivi, da on ni dovolj dober, da se ni dovolj potrudil in da je z njim nekaj narobe. Ta krivda jih spremlja celo življenje oziroma dokler se ne odločijo prekiniti ta boleč čustveni vzorec. Pika na i je, ko npr. sin dobi prvo punco, mama mu očita, da je vse življenje dala zanj, on pa jo je tako izdal. Zato se morajo takšni ljudje najprej spopasti z občutki krivde, ki jih spremljajo povsod. Težki občutki krivde (brez vidnega razloga) so se razrasli ne samo na odnose, temveč tudi na dogodke. Zgodi se nesrečni dogodek in človek se počuti, kot da je on naredil nekaj narobe oziroma da bi moral on kaj postoriti.

Prvi korak za odcepitev od starša, ki je otroka zaradi lastnih čustvenih težav nehote priklenil nase oziroma takrat ni znal drugače, je, da začne postavljati meje. Zakaj naj bi to sploh počel? Zato, ker ravno zaradi tega ne more razviti intimnih, ljubezensko-spolnih odnosov v svojem zakonu oziroma partnerstvu. Kolikor ostaja te energije blokirane v primarni družini, toliko težje je razvijati zdravo in srečno intimo v svojem zakonu. Zato se je vredno potruditi, da zaživimo bolj svobodno. Ob postavljanju meja svojemu staršu (čeprav ga imamo zelo radi) pride do občutkov krivde in izdaje. Pot rešitve za takšne probleme običajno začnemo iskati v odrasli dobi. In najboljše je, če nam uspe zbrati pogum in se nam s svojim staršem uspe pogovoriti. Brez obsojanja in obtoževanja. Le povemo, kako čudno se počutimo in da bi želeli bolj odkrite odnose. Zelo normalno je, da se nam sčasoma začela prebujati jeza, o kateri pa se bomo pogovarjali s svojim možem oziroma ženo. Če smo preživeli več časa z enim staršem in manj z drugim, imamo sedaj čas, da to nadoknadimo. Zato se odločimo in namenimo sedaj nekaj več časa drugemu staršu.

Vse, kar moramo delati, je, da zavestno, preko pogovora, začnemo sproščati zablokirano čustveno energijo. Tehnično to zveni preprosto. Dejansko pa ni. Govoriti o tistem, kar smo doživljali kot otroci in nato to potlačili, je zelo težko. Večina ljudi ne zbere tega poguma. Imamo pa vsi to možnost. Še bolj je dobrodošlo, da starš kdaj povpraša odraslega otroka: »Ti, kakšen starš sem pa bil in sem še? Kako ti je ob meni? Povej, morda lahko še kaj izboljšam.« – Ne glede na leta.