Komentar: Od Himalaje do Južnoafriške republike

Za ljubitelje športa in akcije pa tudi za večino drugih Slovencev so bili zadnji dnevi zgodovinski. Težko je sicer oceniti, ali bolj žalostni ali bolj veseli, na vsak način pa takšni, da jih ne bomo hitro pozabili. O Tomažu Humarju, ki je prejšnji teden za vedno ostal daleč proč od doma, v alpinistom tako dragi Himalaji, je bilo zapisanih veliko besed. Od tistih, da je pač našel, kar je iskal, do prijaznejših, da je bil velik alpinist in velik človek. V resnici ni dosti dodati. Morda le to, da je bil Tomaž resnično eden tistih ljudi, ki se ne rodijo vsak dan. Da je želel in upal več kot mnogi drugi in da tudi zaradi ljudi, kot je bil Tomaž, svet gre naprej in razvoja nihče ne more ustaviti.

Ko je Tomaž Humar že našel svoj mir v himalajski steni, pa so na površje znova prišli naši nogometaši. Isti dan, kot smo v Slovenijo dobili sporočilo, da enega največjih alpinistov vseh časov ne bo več nazaj domov, so člani naše reprezentance bili trd boj dodatnih kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu prihodnje leto v Južnoafriški republiki. Sredi Moskve je tik pred koncem prve tekme že kazalo, da so daleč od želenega cilja. Toda fantje so verjeli vase, vedeli so, da je cilj, ugnati veliko močnejše Ruse, dosegljiv. Dosegli so gol in podaljšali upanje, da so na koncu lahko zmagovalci. In so bili.

V tem so si naši nogometaši in Tomaž Humar podobni. Napreduje tisti, ki verjame vase in si postavi cilj. Toda s seboj, ob sebi ali nad seboj moraš imeti še nekoga. Naši nogometaši so ga tokrat imeli, Tomažev pa se je očitno odločil, da ga za vedno prepustili njemu ljubi gori.