Ni vse, kar je zakonito, tudi pošteno

Prvi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, Jože Podgoršek, je zadovoljen z delom varuha v prvem letu in pol delovanja, v katerem je opozarjal na številne nepoštene prakse in nedovoljena ravnanja v celotni verigi preskrbe s hrano.

Jože Podgoršek, doktor agronomskih znanosti, je dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm iz Novega mesta. Z družino živi v Vodicah, kjer se kot občinski svetnik udejstvuje tudi v lokalni politiki. Na domači kmetiji se je ukvarjal tudi s tržno pridelavo zelenjave. Nepričakovano, kot pravi sam, je marca lani postal prvi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano.

Kako ocenjujete svoje delo po letu in pol na položaju prvega varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano?

»Prvo leto je steklo nad pričakovanji. Kot pomemben uspeh štejem to, da smo z mediji vzpostaviti dialog o nepoštenih praksah in nedovoljenih ravnanjih, s čimer se je o tej problematiki začelo tudi javno govoriti. Intenzivno smo delali, se pripravljali na določene akcije in opozarjali na težave vseh deležnikov v prehranjevalni verigi.

Vesel sem, da nam je že v prvem letu uspelo preprečiti nove poizkuse nepoštenih praks in nedovoljenih ravnanj. Še vedno pa obstajajo nepoštene prakse, ki nam jih ni uspelo preprečiti. To so stare prakse, ki so že nekaj let v pogodbenih zavezah.«

Kakšne so najpogostejše nepoštene prakse in nedovoljena ravnanja?

»O nepoštenih praksah govorimo zato, ker ni vse, kar je zakonito, tudi pošteno. Primer, ki ga pogosto navajam, je iz trgovine Lidl, ki je pakirane svinjske zrezke propagiral kot slovenski izdelek. Imel je napis Slovenski izdelek in v ovalnem žigu številko obrata Celjskih mesnin, ki so ga pripravile za trg. A kdor je podrobneje prebral deklaracijo na hrbtni strani, je videl, da je bila žival rojena in vzrejena v Avstriji, kjer je bila zaklana, meso pa v prvi fazi tudi predelano. Celjske mesnine so ga zgolj razkosale in embalirale. S tem sta se ukvarjali inšpekcija in uprava za varno hrano, ki sta ugotovili, da je bilo vse v skladu z zakonodajo. Ne glede na to pa je bistveno, da takšna praksa ni poštena za potrošnika. Na to je treba opozarjati.

Pomemben sklop nepoštenih praks in nedovoljenih ravnanj je nespoštovanje zaveze neto-neto cene. To zavezo so s podpisom kodeksa o poštenih odnosih v agroživilski verigi podpisali vsi ključni deležniki v prehranjevalni verigi že leta 2011. Zaveza predpostavlja, da proizvajalec proda izdelek za določeno ceno in takšen znesek dobi tudi za plačilo. Žal v praksi ni tako, saj so v pogodbah med dobavitelji in trgovinami zapisani razni obvezni rabati, promocije, popusti. Kakšnega izmed rabatov celo razumem tudi sam kot kmetovalec. Konec koncev je izdelke treba tudi tržiti. Ne razumem pa nekih 'super rabatov' brez imena in priimka, ki jih ni mogoče upravičiti in lahko znašajo več kot deset odstotkov glede na dogovorjeno ceno. Tukaj gre večkrat za 'krajo denarja' iz žepa dobaviteljev, potrošniki pa zato nimajo nič cenejše hrane. Glede tega smo popolnoma izgubili kompas. Pri nas se dogaja, da se rabati povečujejo, promet pa pada.

Drugi sklop je povezan s plačilno nedisciplino. Ta praksa je bolj uveljavljena v javnih zavodih pri kupovanju prehranskih izdelkov preko sistema javnega naročanja. Tukaj se sicer ne pojavljajo nepoštene prakse v pogodbah, temveč v dejanski realizaciji plačil. So pa v pogodbah pogosto nepoštene omejitve pri zaračunavanju zakonsko določenih zamudnih obresti v primeru zamude plačila.

V tretji sklop spadajo različne prakse. Ravno pred kratkim je trgovec določil, da morajo dobavitelji solate dobavljati v pridelke težje od 350 gramov, saj uvaja sistem kupovanja po glavah in ne več na kilogram. To ne bi bilo nič posebnega, če sprememba ne bi prišla čez noč. Pridelovalec se mora namreč novemu načinu prilagoditi, za kar potrebuje čas. Ob posredovanju varuha in drugih institucij smo namero začasno zamrznili, dokler se pridelovalci ne prilagodijo na nove zahteve.«

Kam se glede te problematike uvrščamo med drugimi evropskimi državami?

»Uvrščamo se na rep, med vzhodnoevropske države, ki imajo to problematiko najbolj izrazito. Na ravni EU se že dlje časa govori o zakonski opredelitvi nepoštenih praks. Okoli tega vprašanja je Evropski parlament razdeljen na vzhod in zahod. Zahodna Evropa ima dobro organiziran in močan kmetijski sektor in zato nima interesa po dodatnem reguliranju. Vzhodna Evropa si tega želi, saj tam pridelovalci niso tako močni. Socializem je v kmetijstvu pustil posledice.

Tudi slovenske pridelovalce hrane tepe pregovorna slovenska nepovezanost. Dobaviteljev je ogromno – zgolj kmetij je okoli 60 tisoč – in so slabo povezani, zaradi česar nimajo nobene pogajalske moči. Do nepoštenih praks prihaja, ker ima osem največjih trgovcev pri nas bistveno premoč v primerjavi z drugimi deležniki. So dobro organizirani in lahko postavljajo pogoje.«

Torej je največji problem slovenskega kmetijstva, da je majhno in razdrobljeno.

»Da. Za primerjavo: povprečna velikost slovenske kmetije je 6,6 hektara, češke pa 106 hektarov. Imamo še to smolo, da je precej kmetij polovičarskih. Takšni polprofesionalni kmetje lahko delajo škodo večjim. Vinar, ki pridela milijon litrov vina, na nizko ponujeno ceno trgovca ne bo pristal, tisti z nekaj tisoč litri pa bo, ker mu je važno le, da izprazni klet, po kakršni koli ceni že.

Veliko močnejši bi bili, če bi imeli organizacijo pridelovalcev. Preko teh se v Evropi povprečno proda okoli 50 odstotkov sadja in zelenjave. V Belgiji in na Nizozemskem pa celo do 80 ali 90 odstotkov. V Sloveniji nimamo niti ene takšne organizacije. Tukaj izgubljamo svojo pogajalsko moč. Ko se bomo kmetje in živilci znali organizirati, potem ne bomo potrebovali nobenega varuha več.«

Se kmetje zavedajo te svoje šibkosti?

»Še kako se je zavedajo. A mislim, da bo za ta korak potrebna menjava generacij na kmetijah. Stari lastniki se ne želijo povezovati, ker so bili v preteklosti že večkrat opeharjeni. Mladi na kmetijstvo gledajo drugače.«

Varuh ima precej omejene pristojnosti. Kakšno oviro to predstavlja pri vašem delu?

»Ko sem nastopil to funkcijo, sem mislil, da bo omejitev pristojnosti večja ovira. Kot varuh ne morem niti pogledati v pogodbene odnose med deležniki. Danes menim, da je takšen varuh brez pristojnosti celo boljši, saj sem ravno zato lahko učinkovitejši v komunikaciji z deležniki. Ker ne izrekam neposrednih kazni in sankcij, se lahko z deležniki pogovarjamo o vsebini in smo konstruktivni. Komuniciramo lahko zelo odkrito in večkrat pridemo do rešitve.

Sam lahko govorim zgolj o sumih in najbolj pereče prijavim na Javno agencijo za varstvo konkurence. To sem v začetku leta tudi storil. Prijavil sem vrsto nedovoljenih praks, ki se dogajajo po celotni verigi preskrbe s hrano. Agencija to obravnava že devet mesecev, pa še ni prišla do zaključkov. Sicer je za takšno področje potreben čas, saj smo pri tej obravnavi pionirji v evropskem prostoru, in ker ni sodnih praks, je obravnavanje takšne prijave silno zahtevno, zato niti nisem pričakoval rezultatov v tem času.«

Kako na verigo preskrbe s hrano vpliva prodaja slovenskih podjetij, kot sta Mercator in Ljubljanske mlekarne?

»Tuje lastništvo v Ljubljanskih mlekarnah je za zdaj prineslo več koristi. Odkar so v večinski lasti Lactalisa, odkupujejo izključno slovensko mleko. Prej ni bilo tako. Ko je bil lastnik slovenski, je kupoval mleko tudi v tujini. Veseli me tudi družbena odgovornost novih lastnikov. Ko je cena mleka padala proti 22,5 centa, so Ljubljanske mlekarne mleko od kmetov odkupovale po ceni okoli 25,5 centa. Pod to ceno niso šle. Če imaš dolgoročno vizijo, namreč ne smeš dovoliti, da tvoji dobavitelji propadejo.

Tudi glede Mercatorja ni vse črno-belo, temveč je vmes mnogo odtenkov sive. Menjavanje dobaviteljev trgovin se dogaja povsod. Res je, da imajo slovenski proizvajalci veliko več konkurence na Mercatorjevih policah kot prej. Če so imele prej denimo Celjske mesnine celotno polico zase, si jo danes delijo s podjetjem PIK Vrbovec in drugimi. A po drugi strani je ravno prevzem Mercatorja nekaterim omogočil, da so prodrli na hrvaško tržišče. Vendarle pa Mercatorjeve lokalne trgovine oskrbujejo lokalni proizvajalci.

A vendarle je z vidika celotne verige oskrbe s hrano prodaja Mercatorja prinesla tudi nekatere slabosti. Dejstvo je, da smo s prodajo izgubili svoj največji trgovski sistem. Po mojem mnenju je do prodaje prišlo deset let prezgodaj.«

Zakaj?

»Čez deset let bo zavest kupcev na višji ravni. Če imaš disciplinirane potrošnike, ki kupujejo lokalne proizvode, lastništvo niti ni pomembno. V Avstriji nimajo svojega trgovca, pa v vseh trgovinah prodajajo avstrijske izdelke, saj jih zahtevajo potrošniki. Konec koncev ponudbo diktira povpraševanje kupcev.«

V kateri trgovini kupujete vi?

»Zelenjavo pridelamo na domači kmetiji. Kar se tega tiče, smo samooskrbni. Sicer kupujem v Mercatorju. Petnajst let mi je zaupal kot kupec mojih pridelkov in mislim, da je prav, da je zaupanje obojestransko.«