Praznina v duši

Vas v Brdu, 2. del

»Marjanci je roko vsaj kolikor toliko spravil v red nemški zdravnik, ki se je hodil ženit k nekemu dekletu na vasi. Ko je pogledal mene, je dobil solzne oči. 'Unglückliches Kind,' je govoril, ko mi je v dlan stisnil čokoladico. Sanjalo se mi ni, zakaj sem se mu bolj zasmilila kot Marjanca. A je, kot kaže, na mojem obrazu hitro razbral, kaj se mi je v tisti noči zgodilo. Zaslutil pa je tudi posledice, za katere pa jaz še nisem vedela ...«

Lojzka je shujšala do neprepoznavnosti. Če doživi posilstvo odrasla ženska, je to šok, ki ga nikoli ne pozabi. Če ga doživi otrok, je to prekletstvo. Eden od posiljevalcev je Lojzko pogrizel po vratu in po telesu. Ko je nemški zdravnik previdno odstranil raztrgano, s strjeno krvjo umazano obleko, so mu solze tekle po licu in kapljale na tla. Ni mogel razumeti, da so ubogemu otroku nekaj tako groznega storili moški, ki so bili za povrh še domačini.

»Pozneje, ko je Marjanca prišla k sebi, so ji povedali, kdo je bil pobudnik brutalnega napada na naju. Nekega nedeljskega popoldneva naju je obiskala tudi moja mama. Prvič v življenju me je objela in stisnila k sebi. Z Marjanco sta govorili, da se bosta storilcem že kako maščevali. Poslušala sem ju, a nisem vedela, kaj točno sta imeli v mislih. Bolečine, ki so mi več tednov trgale telo, so počasi pojenjavale. Bila sem res neumen otrok. Po svoje sem bila grde izkušnje celo vesela, saj so mi ženske iz vasi, ker sem se jim smilila, druga za drugo prinašale priboljške. Še nikoli v svojem ubogem življenju nisem tako dobro jedla kot takrat. Mama pa je spet rodila deklico. Dva ali tri bratce, ne spominjam se točno, je oddala v rejo na kmetije, kjer niso imeli lastnih otrok. Deklic pa nihče ni maral,« je še enkrat poudarila Lojzka.

Na sestrico je v glavnem pazila sama. Marjanca je bila še vedno pol živa, pol mrtva. Zdrobljena rama, ki se ji ni in ni hotela zaceliti, ji je povzročala neznosne bolečine.

Ponoči se je zbujala in hodila sem in tja. Lojzka je robec namočila v vino, kot ji je naročila Marjanca, in ga vtaknila jokajočemu dojenčku v usta. Tako sta imeli pred punčko, ki so je bile same kosti, obe mir.

»Vseeno sem jo imela zelo rada. Bila je moja igrača. Rekla sem ji Lizika, ker je imela zelo velike rjave oči. Kot kakšna kravica. Z Marjanco je nisva nesli h krstu, mama pa se za te reči prav tako ni dosti menila. Žal jo je potem pomendral konj. Utrgal se je s povodca, ko so možakarji vlačili iz gozda les. Nič ni ostalo od njenega obražčka, čisto nič.«

Leta 1950 so na vasi svečano odprli novo šolo. Večina otrok jo je začela obiskovati. Tistim, ki so bili že na pol odrasli, starši niso dovolili, saj so jih potrebovali doma, pri delu.

»Včasih sem se izmuznila pod odprto okno in poslušala partizanske pesmi, ki so jih prepevali otroci. Imela sem zelo dober spomin in sem se jih hitro naučila. A mi Marjanca potem ni dovolila, da bi jih prepevala doma. Za silo me je kar sama naučila brati in pisati. Mi je rekla, da zato, da ne bom preveč divja. Spominjam se, da je nekoč potrkala na vrata učiteljica. 'A je to tisti ubogi otrok, ki so mu storili silo?' je vprašala Marjanco. Potem se je obrnila k meni in me pobožala po laseh. Nakar sta me napodili iz kuhinje. Spet se mi je zdelo čudno, da se komu smilim. Mar res nihče ni razumel, da tako dobrih flancatov kot po 'tistem', nisem še nikoli jedla? Moja mama je dobila službo v tovarni. Prišla je Marjanci in ji rekla, naj greva z njo. Moja dobrotnica ni hotela iti, zato je mama vzela samo mene. To ji je Marjanca zelo zamerila. Niti roke mi ni dala ob slovesu, le zagrozila je mami, da naju bo z lopato, če se ji še kdaj prikaževa pred oči. Nisem vedela, da je mama živela z nekim moškim, ki je bil od nje starejši skoraj četrt stoletja. Medtem ko je ona garala na tri izmene, je ležal doma, pil vino in kartal s sosedom. Moja edina naloga je bila, da sem šla dvakrat ali celo trikrat na dan s steklenico v bližnjo gostilno. Tam so mi jo napolnili in mi vsakič sproti zabičali, naj dobro pazim, da je na poti domov ne razbijem. Onadva sta ležala na divanu, jaz pa zraven štedilnika, in to kar na tleh. Imela sem že petnajst let, a moja postava je bila še zmeraj zelo otroška. Vseeno sem Mirku padla v oči. Ko je bila mama na 'šihtu', me je zvlekel na divan in se zavalil name. Ležala sem čisto mirno, saj je rekel, da me bo drugače ubil. Ne vem, zakaj sem mislila, da bom potem, ko bo končal, tudi od njega dobila flancat. Pa ga nisem. Le udaril me je, če se mu nisem hitro umaknila izpred oči. Zanosila sem, in ko je mama videla moj trebuh, me je natepla z metlo. Mirko naju je gledal in se smejal. Brez vsega sem ušla iz stanovanja in se peš, skoraj trideset kilometrov sem prehodila, odpravila k Marjanci. Nič ni rekla, ko me je videla, samo od vrat je stopila, da sem lahko šla mimo nje. Ko sem rodila, do otroka nisem čutila čisto ničesar. Marjanca ga je odnesla k neki ženski, kdo točno je potem dobil mojega sina, me takrat sploh ni brigalo.«

Marjanca je potem kmalu umrla. Malo zaradi starosti, malo zaradi vsega hudega, kar je doživela med vojno. Koliba, v kateri je živela, ni bila njena. Lastniki so jo nameravali podreti, na njenem mestu pa zgraditi gasilski dom. Lojzki ni kazalo drugega, kot da gre s trebuhom za kruhom. A kam? K mami? Nemogoče. Spomin na njenega Mirka je bil še preveč svež in boleč. Naneslo je, da je nekje ujela na ušesa, da gredo tisti, ki so pametni, v Nemčijo. Tam se menda valja denar po tleh.

»Nisem imela nobenih dokumentov. Ničesar. Toliko sem že bila pri brihti, da sem vedela, da brez potnega lista ne morem nikamor. Pa se mi je nasmehnila sreča. Pri meni se je oglasil sin tistega, ki me je podil iz Marjančine kolibe. Kar odkrito mi je predlagal. Če mu 'dam', me spravi čez mejo. Kako, je bila njegova skrb. Pa sem mu 'dala'. Tako in tako mi to ni nič pomenilo. Eden več ali manj, ki se je 'breznal' po meni. V meni je bilo vse mrtvo – tako 'tam spodaj' kot tudi v duši. Vse, kar je bilo kdaj ženstvenega, so ubili takrat, ko sem imela komaj šest let. Še enkrat pa potem, ko me je oskrunil Mirko. Tako sem prišla v Nemčijo. V tistih letih so tja hodili samo moški. Družine so pustili doma in šli s trebuhom za kruhom. Ne vprašajte, koliko 'dela' sem imela, ko so slišali zame! Sprva jim nisem zaračunavala, potem pa sem jim! Po petih letih bivanja v Nemčiji sem že lahko najela stanovanje, sicer majhno, a je imelo svoje stranišče in kopalnico! Počutila sem se kot kraljica. Tudi obleke, ki sem jih kupovala, so mi lepo pristajale. Imela sem veliko strank in ničesar mi ni manjkalo,« me s svojo zgodbo končno vsaj malo preseneti Lojzka.

Vsako leto ob veliki noči in božiču se je vračala v Slovenijo. Ker z denarjem ni razmetavala, si je v vasi, v kateri živi še danes, kupila hišo. Franci, njen zdajšnji sosed, je takrat obiskoval še kovinarsko šolo in se mu o tem, da nekje obstaja Lojzka, ni niti sanjalo.

Lojzka se veselo namuzne, ko nadaljuje: »A mislite, da sem bila tako neumna, da bi komu povedala, s čim vse se ukvarjam v Nemčiji? Mi ni padlo na pamet! Tisti, ki so hodili k meni po 'tolažbo', pa so prav tako bili tiho ...«

(Konec prihodnjič)