Predstava pripada igralcem

Po predpremierah v tem tednu bo v Prešernovem gledališču jutri prva premiera v novi sezoni. Komedijo Branislava Nušića Žalujoča družina režira Igor Vuk Torbica. Za mladim srbskim režiserjem je v zadnjih treh letih nekaj uspešnih in nagrajenih režij, od lani je asistent pri predmetu Gledališka režija in doktorand na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu, v Slovenijo pa prinaša svež veter. Hkrati pa spoznava tudi, v čem smo si Slovenci in Srbi tako zelo različni.

Ni lahka naša slovenščina, mar ne?

»Ni. Slovenščina je še posebno zahteven jezik v žanru komedije. Tam, kjer se komedija nagiba k 'pančlajnu', kot rečemo v angleščini, torej zaključnemu stavku ali besedi šale – tistemu, kar prinese zasuk – tam stavčna struktura v slovenščini ne dovoljuje direktne jasnosti. Seveda mi ni lahko prvič delati v meni tujem jeziku. Sicer veliko razumem, a se slovenščina vendarle v marsičem razlikuje od jezika, v katerem sicer režiram. Tokrat mi res ni bilo lahko.«

Rojeni ste v bosanskem Drvarju, mestu, ki je v nekdanji skupni državi imelo poseben status zaradi znamenitega desanta na Drvar leta 1944. Zdaj živite v Beogradu, vse bolj delujete v širšem prostoru nekdanje Jugoslavije … Vas kdaj vprašajo o vašem rojstnem mestu?

»V Drvarju, nekdanjem Titovem Drvarju sem živel le do svojega tretjega leta. Potem sem se s starši preselil v Rovinj. Mislim, da moji generaciji, razen tistim, ki se v poklicu ukvarjajo z zgodovino ali čim podobnim, ime Drvar ne pomeni nič posebnega. Mesto niti ne vzbuja kakršnekoli asociacije na njegovo zgodovinsko vlogo. Mislim, da je Drvar danes pravzaprav pozabljeno mesto – tako v realnem kot političnem smislu. Njegova usoda je zelo žalostna, zlasti med zadnjo vojno v Bosni in po njej.«

Je vojna zajela tudi vašo družino?

»Izhajam iz mešanega zakona, oče je bosanski Srb. Starša sta že dve leti delala in živela na Hrvaškem, jaz pa sem tja prišel v začetku devetdesetih, kakšno leto pred začetkom vojne.«

Ste še na začetku svoje umetniške poti in ste doslej režirali predvsem v Srbiji. Kako so vas našli v Prešernovem gledališču?

»Mislim, da je umetniška vodja Prešernovega gledališča Marinka Poštrak na Borštnikovem srečanju gledala gostovanje Jugoslovanskega dramskega gledališča iz Beograda s predstavo Razbiti vrč Heinricha von Kleista v moji režiji. Ker so v Kranju načrtovali postavitev Nušićeve Žalujoče družine, sam pa sem pred štirimi leti v Srbiji režiral njegovega Pokojnika, so me poklicali.«

Kdaj ste vrnili klic s pritrdilnim odgovorom? Ste imeli pri tem kakšne pomisleke?

»Tovrstni režijski izzivi so mi v veliko veselje, prav tako se preizkušati v drugih kulturah in novih sredinah. Kar se režije tiče, sem v zadnjem času še najmanj v Srbiji. Hrvati in Slovenci ste me 'ugrabili' za to in še naslednji dve leti.

Ni pa bilo lahko delati besedila iz ene male kulture v drugi mali kulturi. Včasih smo pripravljeni reči, da je vse to isto, a ni tako. Občutijo se razlike, od jezikovnih razlik do drugačnosti znotraj posameznih mentalitet. Nekateri igralci niso takoj prepoznali, na kaj pravzaprav namigujejo liki v tej komediji. Rekel sem jim, da je v mentaliteti Srbije ali Srbov, da se izgovarjajo na marsikaj, da bi opravičili svoja dejanja.«

So pričakovali drugačno družino?

»Da. Družino, ki je bližja vaši zavesti.«

V Sloveniji je v zadnjih letih modno, da mlajša in srednja generacija režiserjev pogosto posega po dramskih klasikah, Cankarju na primer, in jih predstavlja v posodobljenih različicah. Ali podobno velja za Nušića v Srbiji?

»Režiserji so zadnjih trideset let bolj ali manj na enak način obdelovali klasična besedila. Zdaj pa nova generacija režiserjev na primer Nušića predstavlja na povsem drugačen način. Gre za sodobnejši pogled in odnos do dramskih klasik.«

Kakšnega Nušića bomo videli v kranjsko-celjski izvedbi Žalujoče družine?

»Uprizoritev bo na neki način poslovenjena. Zagotovo bo izvedba hitrejša od samega Nušićevega besedila, zapeljali jo bomo bolj v smeri absurda, kot velja za Nušića v njegovih meščanskih komedijah. Mnogo bližji mi je namreč becketovski in ionescovski humor kot pa replike iz prve.«

V besedilu pa ste tokrat odkrivali tudi povsem nove dimenzije?

»V besedilu smo poskušali odpreti zanimivo temo o krizi moškosti oziroma koliko ženske svoje moške ohranjajo aktivne, s tem, da tudi prevzemajo njihove vloge. Ampak kljub temu ženske niso v ospredju, še vedno se zdi, da je moški glavni in pomembnejši. Delamo predstavo, v kateri so moški v glavnem slabiči in tudi ženske so vse prej kot pozitivke, a so mnogo bolj ustvarjalne in pripravljene na akcijo.«

Na kaj kot mladi režiser stavite – na zgodbo, njeno reinterpretacijo, aktualnost?

»Tu ne morem podati dokončnega odgovora, ker ni vedno enako. Včasih je besedilo pomembnejše od avtorja in igralcev in ga je preprosto treba izpovedati. Lahko pa povem, da je zdaj splošni diskurzivni tok v gledališču neke vrste angažiranost. Sicer ne vem za gledališče, ki ne bi bilo angažirano, saj ko postavite igro na sceno, ta postane javna beseda in s tem tudi družbeni angažma. Mene zanimajo igralci in moje predstave bi morali nositi igralci. To čutim kot največje zadovoljstvo. Predstava pripada igralcem, saj nimam namena sebi niti predstavam delati spomenikov. V sinergiji mene in igralcev lahko nastane najboljše gledališče.«

V predstavi torej iščete zgodbo, igralca ali čisto umetnost?

»Mislim, da se nič od tega ne izključuje. Vsekakor pa je najbolj živ moment vsake predstave igralec. Vsaj moral bi biti.«

Se bolj posvečate delu z igralci kot pa avtorju in njegovem besedilu?

»To ni tako enostavno. Ko pridete v neki kontekst ali neko gledališče, najprej odkrivate, s kom delate. Med igralci – jaz jim rečem konjeniki, zato ker so borci – imate recimo nekoga, ki je najbrž v tem trenutku pametnejši tako od vas kot od avtorja, saj je to človek, ki je popolnoma pripravljen na igro. V tem smislu sem najbolj vesel, če imam pred seboj skupino zelo sposobnih in predanih igralcev, ki 'napadajo', predvsem pa trdo delajo. Takrat lahko gremo na neko drugo stran, pobegnemo od besedila. Če pri tem ne zanemarimo motiva in problematike besedila, me ni strah z igralci iti po skrivnih ulicah in stranpoteh.«

Kakšna je vaša tokratna igralska ekipa, sestavljena iz kranjsko-celjskega gledališkega ansambla?

»Zelo zanimiva. Tu je nekaj zelo dobrih igralcev. Imam občutek, da bi nam bilo lažje delati na nekem dramskem besedilu in ne komedije. Na drugi strani pa sem imel priložnost začutiti jasen slog igre. Najbrž je to način, v katerem so igralci na akademiji šolani. In ta je precej bolj psihološki kot uči katerokoli srbsko gledališče ali fakulteta. Slovenski igralci razmišljajo in razdeljujejo besedilo zelo psihološko, v sceni često iščejo psihološko raven, pojasnjevanje, gredo v globino.«

Z ekipo igralcev za Žalujočo družino ste bili že v maju, vaje pa ste nadaljevali sedaj v septembru. Ne dvomim, da ste med Srbi in Slovenci opazili tudi izrazite razlike v mentaliteti?

»Seveda opažam razlike. Moj površni pogled, saj vsakodnevno prihajam v gledališče in preživljam čas predvsem z ljudmi tukaj, manj pa v srečanjih z običajnimi ljudmi, moj vtis je, da je slovenskega človeka težje slišati in izvedeti kaj o njegovi usodi. Slovenci ste manj odprti za tak razgovor od Srbov ali celo Hrvatov. Nerganje in vsakodnevno jamranje je v Srbiji nekaj normalnega. Čutim, da je tudi pri vas vseskozi neko splošno nezadovoljstvo – ampak tu ljudje ne žive na način, da povedo, za kaj gre. Ko pridete v trgovino, vas vsak lepo pozdravi dober dan, kako ste in tako dalje. Ko je v Srbiji prisotno to nezadovoljstvo, zdaj recimo je, pravzaprav ne vem, kdaj je bil čas, ko ni bilo, se to takoj čuti, kjerkoli že ste – ljudje oddajajo od sebe to, da jim ni dobro.«

Kdo bo v Žalujoči družini na koncu prišel do denarja, nekdo po slovensko ali po srbsko?

»V naši predstavi bo velika razlika od tega, kar je napisal Nušić. Mogoče je to največja brezobzirnost v branju te klasike in ne morem reči, kdo bo na koncu tisti ... Lahko samo rečem, da je neka vrsta zla nad zlom, zla nad tistim majhnim in preprostim malomeščanskim zlom.«