Pietetna pot v tirolski Trento

Besedilo: Miha Mohor
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. september 2016 / 18:25

»Oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo …« Stopal sem po razglednem grebenu Karnijskega pogorja in se oziral proti jugu v prepadne vršace Dolomitov. Napev stare soldaške pesmi mi kar ni hotel iz glave. Letošnje poletje mi je spomin bolj pogosto kot sicer uhajal k dedu Mihaelu Mohorju. Pred sto leti ga je tam na Asiaški planoti v tirolskih gorah vzela prva svetovna vojna.

Zato sem deda poznal le po pripovedovanju babice Line. Sicer pa se v njegovo naročje nikoli ni mogel stisniti niti moj oče, saj je dva dni pred svojim prvim rojstnim dnem postal sirota. V stari škatli, v kateri so bili nekoč čokoladni bomboni, je kasneje našel kupček dokumentov, fotografij in Miškov orumeneli božični članek iz kranjskega časopisa Gorenjec. To je bila skromna zapuščina, ki mu je poleg stikov s številnimi strici, tetami ter babico Marjeto s Savske Loke še govorila o človeku, čigar priimek je nosil. Vsaj toliko sem se moral potruditi tudi jaz, ko sem si v mislih skušal risati podobo svojega deda. Uokvirjena fotografija štabnega podčastnika topniškega voda na kraški gmajni je bila v shrambi založena s šaro, da si jo je človek težko natančneje ogledal, njegove tri medalje premagane države pa so se pritrjene na črno tkanino skrivale v kotu podstrešne sobice in si jih zagledal le, ko si zaprl vrata.

Po vrnitvi z izleta je na vse to nanesla beseda ob pogovoru s prof. ddr. Marijo Stanonik, s katero pripravljava knjigo gorenjskih folklornih pripovedih. Tudi njen ded Matevž Demšar, Brežnikarjev oče iz Žirov, je bil eden izmed 36.000 Slovencev, ki se niso vrnili iz morije v prvi svetovni vojni. Le mesec in pol pozneje kot moj ded je 15. septembra leta 1916 tudi on padel v okolici Trenta. Telo je ostalo v tuji zemlji, domov pa so poslali njegovo žepno uro brez kazalcev. Takrat sem se spomnil, da je ura z obledelo številčnico bila tudi zame edini predmet, ki sem ga podedoval po »c. in kr. nadognjičarju Mišku«. Odštevala mi je čas odraščanja, merila šolske naloge, maturo in izpite ter se dokončno iztekla med mojo vojaščino v makedonskem zakotju.

Mariji je globoko v spominu ostal stavek iz pisma, ki ga je njen prednik leta 1915 poslal ženi Marjani in vsej družini: »Ljubi otroci, vsaj vi me ne pozabite.« Sorodniki, Matevževi vnuki in pravnuki, so se dogovorili za skupno pietetno potovanje v Trento in Dolomite. Razveselilo me je povabilo, naj se jim pridružim.

Zgodaj zjutraj 28. avgusta se nas je od Škofje Loke do Ljubljane v avtobusu zbrala štiriindvajseterica: Matevževi potomci z družinami in pater Franc Kejžar. Sorodniki so prišli celo iz Kanade. Odpeljali smo se proti zahodu in pri Benetkah zavili k Južni Tirolski. Prvi postanek smo napravili v Padovi, kjer smo si ogledali staro mesto in baziliko sv. Antona, eno največjih cerkva na svetu, naslednjega pa v kraju Chiampo blizu Verone. Tam je natančen posnetek romarske votline iz Lourda in ob njem nova cerkev, ki jo krasijo z zlatimi žarki presvetljeni mozaiki enega najznamenitejših slovenskih umetnikov p. Marka Rupnika. Kakor se je dolina vse bolj ožila in so se z obeh strani dvigale mogočne gore, tako so se naše misli zgoščevale ob obeh padlih vojakih. Spominski drobci so se sestavljali v spoznanje, kako tragične, daljnosežne in nepopravljive so posledice vojne. Prebirali smo odlomke iz Matevževih pisem domov in Miškovih časopisnih dopisov s fronte, recitirali pesmi, peli in molili. V Trentu smo po sveti maši, ki jo je daroval pater Franc Kejžar, odšli na mestno pokopališče, da bi tam poiskali oba grobova. Vojaško grobišče smo našli zapuščeno in zanemarjeno, ob njem pa pozneje zgrajeni sarkofag z grobnico avstro-ogrskim vojakom. Zapeli smo nekaj starih pesmi, nato pa je Marija prebrala odstavke dedovih pisem z bojnega polja, ki so se vsa stekala v hrepenenje: »Da bi se vsaj še zdravi doma videli. Če se pa le doma ne bomo, v nebesih pa gvišno!« Spomnila se je svoje babice, ki je s sedmimi mladoletnimi otroki ostala sama: »Njena vnukinja šele danes razume, zakaj se spominja od nje ene same pesmi:

»Po gorah je ivje,
po dolinah je mraz,
oh, kje je moj ljubi,
oh, kje sem pa jaz.«

Naslednje jutro smo se odpeljali proti severu do vznožja najvišje gore v Dolomitih – 3343 metrov visoke Marmolade. Žičnica nas je domala mimogrede prepeljala na vrh, kjer smo uživali v razgledih na vršace, prepade, ledenike in zelene doline. Vsenaokrog so se videla znana smučarska središča, gorniške steze in naravni parki, ki jih vsako leto obišče na tisoče turistov in pohodnikov. Toda najviše ležeči vojni muzej, ki smo si ga ogledali na gori, nas je pretresel. Pred stoletjem je bila Marmolada eden poglavitnih stebrov tirolskega bojišča. Nanjo in po vrhovih naokrog so navlekli težkega orožja, municije, bodečih žic ter vojaščine in prav nič nismo bili začudeni ob podatku, da so ostre gorske razmere zahtevale večji smrtni davek kot sovražni ogenj. Na težje dostopnih vrhovih in pobočjih je še danes mogoče najti človeške kosti in železne razbitine. Še leta 1990 so v neki kaverni na Marmoladi našli ostanke šestnajstih vojakov.

Potovanje smo nadaljevali skozi mondeno letovišče Cortina d'Ampezzo, se z jezera Misurina ozrli na skalne stolpe Treh Cim, se v Innichenu spomnili tirolskih kolonistov, ki so se v srednjem veku priseljevali v naše kraje, ter v krajevnih in ledinskih imenih Pustriške doline, kot so Petsch, Zopotnitzen, Zuchepoll ali Gritschitsch, prepoznavali sledi najbolj zahodne slovanske poselitve v 6. stoletju. Ko nas je zvečer ob vstopu na avstrijsko Koroško zajela nevihta, nam zadovoljstva in izpolnjenosti ni mogla odvzeti.

Do nobene reči nimam več veselja

Draga Moje Ženo: preden ti kej pišem, te najljubeznivo pozdravim, tebe moje družina kot otroke in vam želim en srečen dan, kdar vam bo ta paper v roko podan … Za mater te uprašem, kej je že z no, ali je bolši ali je že morebet umrla, pa sem od vseh že zapušen, ne vem, ali me je res tudi že Boh že zapustu, ali kej je. Sej tako hudo ni zame, ali do nobene reči več nimom nobenga veselje. Pišem ti ponovadi le na kolen tom ki v kejšnem snegu, od mraza se mi roko trese, da ne boste zamerl, ko vem, da zelo teško berete. Mraza je to, se mi zdi, zmerom več, burje zdej tako piha, de pri nas nekol ne tako, sneg še zmerom gre, Druzega vam ne vem kej pisati. Vas to male kot Jakopa, Frenca, Toneta in tudi todrujge tomale prosim, de nej radi vbogaje in tudi molije, de nas pred Boh reši te strašne kazni božje, de bi Boh dav, de bi še poršu zdrav tudi jest domu … Iz pisma Matevža Demšarja domačim, 17. 3. 1915

V jarkih

Res prave trdnjave so na teh gričih. Pod jarki je razpeta petvrstna mreža. Kdo naj potem pride noter! V jarkih vsak četrti ali peti vojak stoji na straži, drugi pa čepe kakor miške na svojih prostorih. Svet mir je tu, govori se prav malo in še to le tiho. Kaj delajo vojaki v jarkih? Veliko sem jih videl z molitvenimi knjižicami ali rožnim vencem v roki. Drugi zopet drži v roki kos komisa ali steklenico vina, tretji piše in četrti dremlje. Vsakemu pa že leži puška v luknjici, da je vedno pripravljena za streljanje.
Pod njimi je dolinica, v sredi ograjen prostor, na vogalih stoje količi in od enega do drugega je žična ograja. Tu leže junaki, padli za domovino. Nekateri grobiči so že nekoliko poraščeni, vsak ima svoj leseni križ z malo tablico in napisom.
Vsa okolica je polna železnih drobcev in razpočenih krogel, tako da sem skoraj vsak drugi korak brcnil v kak kos železa ali svinca. Malih svinčenih kroglic iz šrapnelov je toliko, da sem jih po več imel med prsti, če sem le nekoliko pobrskal po zemlji. Razorani griči pričajo najbolj, kako grozovito moč imajo ekrazitne granate.
Drži se me mala črna mačkica, katero sem našel v zapuščeni vasi. Ž njo se igram, kadar utegnem.
(Iz prispevka vojnega dopisnika Mihaela Mohorja v Gorenjcu, št. 36, 3. IX. 1915)