Prostovoljstvo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. september 2016 / 11:40

Ljudje se po različnih interesih združujemo v stanovska društva, srečujemo se na delovnih akcijah, prireditvah, piknikih. Ljudje so pripravljeni veliko časa nameniti tem skupinam, kjer se počutijo varne, sprejete in zaželene. Ena društva pomagajo sočloveku, drugi živalim, spet tretja naravi. Eni se ukvarjajo s kulturo, drugi s športom. V soboto smo imeli tradicionalni piknik društva Jonatan prijatelj, staršev otrok z rakom. Včasih je najbolj naporno delo privabiti ljudi, jih opogumiti, da pridejo in se družijo, izmenjajo kakšno besedo, se poveselijo … Ena ekipa ljudi je zadolžena za delo in pripravo, hkrati pa bi bilo bolj prav, da bi se pogovarjali z ljudmi. Vendar so stvari že dokaj utečene, vsako leto pa je kaj novega. Letos se je prostovoljno javilo za pomoč pri organizaciji farmacevtsko podjetje, ki ima sedež v ZDA, v njihovem kodeksu pa imajo zapisano, da naj bi vsak zaposleni opravil letno 140 ur prostovoljnega dela. Tako so nas poiskali in nam prišli v Strunjan pomagat pri organizaciji piknika. Zjutraj smo še nekoliko nerodno gledali drug drugega, postavljali klopi in mize, urejali vse potrebno za srečelov. Tekom dneva si izmenjujemo besede in zaposleni vedo povedati, da lahko 40 ur prostovoljnega dela opravijo med delovnim časom. To pomeni, da gredo vsi zaposleni pet dni v letu nekam kot prostovoljci. Gredo v domove za ostarele in varovance peljejo na sprehod, okrog novega leta obdarujejo in obiskujejo otroke, pomagajo invalidom in športnikom, zbirajo sredstva za kako društvo. Odpovedo se darilom za novo leto in ob rojstnih dnevih in ves čas zbirajo sredstva za tiste, ki jih potrebujejo. Če ste okusili kdaj prostovoljno delo, potem dobro veste, da je veliko lepše pomagati kot pomoč prejemati in da nas to preprosto dela boljše ljudi. Bolj človeške, sočutne, odprte. Bi šli pomagat kar tako nekomu, ki ga ne poznate? Pridete na zbirno mesto, zjutraj je še vse malo zbegano, potem pa čez dan dela ne manjka. In plačilo? Hvala, res ste nam veliko pomagali, ne vemo, kako bi vse to zmogli sami. Z dekletom, s katerim sva bili največ skupaj, sva se še objeli in to je to. Lahko bi rekli 'podjetna ameriška poteza, zaposleni so bili večinoma mladi, prišli so, ker so morali'. Pa sem jih vprašala, kaj se zgodi s tistimi, ki tega ne opravijo? Nič, večinoma to delamo. Na pikniku ni manjkalo gostov, ki prav tako pridejo za božji lon. Rdeči noski pridejo vedno, letos smo lahko božali kače in kuščarje, Miran Rudan nas je razveseljeval z glasbo. Vsako leto nas obiščejo motoristi iz Zagorja, ki otroke popeljejo malo po obali. Zopet ne vem, kdo je bolj vesel, motorist, ki lahko pelje otroka, ali otrok, ki se pelje z motoristom. Niste sami, mi smo z vami, je sporočilo, ki ga ponesemo domov in naslednje leto se zopet vidimo.