Skrivno življenje dreves

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 18. december 2018 / 19:31

Morda se vam zdi zgornja trditev čudna, vendar me je močno nagovorila. To je naslov knjige, ki govori o življenju, ki ga živijo drevesa, najstarejša živa bitja med nami.

Pogovor ob knjigi nam je popestrila gozdarka, ki gozd doživlja kot filozofski ali kompleksen pojav, kot neko vez med zemljo in nebom, med človekom in naravo. Gozd in drevesa so še kaj več kot le proizvodnja kisika, les, ki ga lahko za svoje potrebe izkoristimo, opora zemlji, da nimamo zgolj skal. S svojim pogledom na gozd gozdarka pomaga ljudem, izvaja delavnice, učne ure, sprehode. Prav vesela sem, da tudi pri nas že obstaja takšen pogled na gozd. Močno me boli, da je ljudem gozd še vedno priročen prostor za smeti, odpaden material, vso navlako, ki je ne moremo strpati v smetnjake ali je odvoz predrag. Tudi če odvržemo v gozd nekaj, kar se bo razkrojilo, razpadlo, to naredimo z občutkom: bo res razpadlo, je to naravni material? In kaj je povedala ta »gozdarka posebne sorte«? Gozd dojemamo kot čaroben prostor, kjer lahko doživimo preobrazbo. Lahko smo deležni gozdnega tuširanja; s tem, ko vohamo drevesa, ob njih sedimo, danes je modna beseda: doživimo čuječnost z drevesom. To bi prevedli: preprosto le sem. Jaz in drevo. Starejše kot je drevo, več občutkov lahko izrazim z njim in ob njem. Gozd je prevodnik naših skrbi, težav. Lahko se prepustim in zaupam. Gozd je sestavljen iz dreves in vsako ima svoj pomen, svojo zgodbo. Oreh nam daje trdnost, da držimo svojo smer, čutimo svoje noge. Orehov plod je podoben naši glavi, lobanja je kot lupina in orehova jedrca predstavljajo možgane. Lipa ima svetlo, toplo in rumeno energijo, ki nas lahko potolaži. Debela lipa je kot luksuzen hotel (ni čudno, da je cesarica tako žalovala za njo, ko jo je Krpan izbral za svoj kij …). Bukovo-jelov gozd je za Slovenijo najbolj značilen, tukaj je najboljše rastišče za to gozdno združbo. Zdravi našo kritičnost. Pod Unescovo zaščito je gozd okrog Snežnika – in to je bukov gozd. Jelka je pri nas doma, smreko so zasadili zaradi njene hitre rasti. Po gozdu srečamo veliko mladih jelk, ker se tukaj dobro počutijo. Ni čudno, da je lubadar tako prizadel smreko, saj večina območja, kjer je danes smreka, ni njeno primarno rastišče. Jelka daje vertikalno razsežnost, vlažnost, hlad, te odpre in začutiš močno srčno korenino, je dobro ukoreninjena in stabilna. Povsem drugače kot smreka. Predstavila je še nekaj dreves.

Imela sem srečo, da sem lahko bila s to gospo tudi na terenu, kjer je pokazala, da ima vsako drevo svojo hrbtno in srčno stran. Na srčni strani se nasloniš in lahko kaj prosiš, preložiš kakšno breme. Gozd vibrira z energijo 12 Hz, enako kot dojenček. V lesenih stavbah se običajno počutimo bolje kot v prostorih, kjer prevladuje kovina, keramika … Imela sem priložnost bivati v povsem leseni hiši, spati v macesnovih posteljah in se kopati v macesnovih banjah. Počutje je fantastično. Vesela sem, da so razmeroma abstrakten pogled na gozd zelo dobro sprejeli tudi mladi.