Ni razloga za tarnanje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 11. september 2016 / 12:22

Povsem običajna zgodba iz sosednje hiše, 2. del

Edina stvar, ki se je je Poldka držala kot pijanec plota, je bila, da je redno obiskovala svojega vnuka, ki je bil v reji. Zelo jo je prizadelo, ko je izvedela, da Jožica ne more imeti otrok. Z možem sta poskušala na vse možne načine, a jima ni uspelo. Zaradi neuresničljive želje po potomcih sta se začela prepirati, prepad med njima pa se je iz dneva v dan večal. Ko je Jožico udaril prvič, je pospravila, kar je bilo njenega, in se vrnila k mami.

»Ne morem povedati, kako nesrečna je bila takrat! Oba s Tonijem sva jo tolažila in ji pomagala, da se je počasi postavila na noge. Vsakokrat, ko je videla dojenčka, je planila v jok. Ko sem nekje slišala, da je nova partnerica njenega bivšega rodila, ji tega nisem povedala. Nisem imela srca. A je tudi sama ujela na ušesa, saj veste, ljudje so hudobni in zelo radi prinesejo na nos zlasti takšne reči, za katere vedo, da bodo bolele. Jožica se je zaprla v kopalnico in si prerezala žile. Zadnji trenutek smo jo rešili. Po tem tragičnem dogodku je bila dolgo odvisna od pomirjeval. Potem je sama ugotovila, da tako ne more iti več naprej, in se jih je vsaj deloma rešila. Hvala Bogu!« nadaljuje svojo pripoved Poldka.

Življenje ji ni prizanašalo. Toni je zbolel in obležal v postelji. Pogosto ni vedela, kje se je glava drži. Pogosto ni imela časa sesti za mizo in kaj pojesti. A je bila močna in zelo trmasta.

Besedo tokrat povzame Jožica: »Ko sem videla, kako se mama trudi, se je tudi v moji duši začelo samozdravljenje. Nisem se več toliko smilila sama sebi, niti se nisem več zatekala v jok in tablete. Tudi Toni me je spodbujal, naj bom bolj samozavestna, pokončna. Vsaka stvar, pa če je še tako slaba, je za nekaj dobra, mi je govoril, medtem ko sem ga držala za roko. Bilo ga je zelo strah smrti, zato je nenehno iskal človekovo bližino. Nekoč sem mamo vprašala, ali imata s Tonijem glede lastništva hiše že kaj urejeno. Bila je zelo jezna name. Zavrnila me je, da se o takšnih rečeh z bolnikom ne pogovarja, ker ta potem misli, da si želijo svojci zgolj tega, da čim prej umre. Ko se je to čez čas res zgodilo, so se na sodišču prikazali neki daljni sorodniki, z mamo sva se morali izseliti iz hiše, četudi jo je mama preuredila s svojimi prihranki. A ker ni bilo nobenega računa na njeno ime, tega ni mogla dokazati. Mama se je preselila na Planino, kjer je še danes. Kmalu zatem, ko je postala že v drugo vdova, se je tudi upokojila. Za dvajset let delovne dobe ima danes malo več kot tristo evrov pokojnine. Če ne bi bilo moje pomoči, ne vem, ali bi preživela s tem denarjem ali ne.« Jožica je zelo čustvena ženska, zato jo ponoven stik s kruto resničnostjo spravi v jok.

»Če nisi baraba pa če se te drži smola, zlepa ne zlezeš na zelo vejo,« je prepričana. Njena sestra Zorica je po tem, ko je opetnajstila mnoge moške, naletela na nekega upokojenega policista, ki je imel dobro pokojnino, in se z njim poročila. On jo je držal bolj na kratko, na začetku mu je zaradi tega večkrat ušla, a se je zmeraj vrnila v njegov objem. Počasi se je umirila, malo pa se je tudi naveličala biti kar naprej v 'akciji'.

»Prav zanimivo je, da zadnje čase zelo rada moralizira in celo obsoja 'padle' ženske. Če ji z mamo kdaj namigneva, naj bo raje tiho, se 'razkuri' in potem je nekaj časa ni na spregled,« se obe zasmejeta.

Jožica je imela veliko težav pri zaposlitvi. Ko so delodajalci slišali, da je imela psihične težave, so se je z različnimi 'utemeljenimi' izgovori znebili.

»Življenje zame ni imelo smisla, še Tonija ni bilo več, da bi me spodbujal in bodril. On je to zelo lepo znal. Prijateljic že tako in tako nimam. Prav tako sem še zmeraj bolj zaprta vase, v družbi se težko sprostim, takšnih pa danes ne marajo preveč. Sedela sem doma, brala knjige, revije, gledala televizijo. Na brezdelje sem se že tako navadila, da sem bila prav depresivna, ko sem – sem in tja – morala iti v službi. Red, zlasti zgodnje vstajanje, to je bilo grozno! Pa potem da sem se navadila na sodelavce! Največkrat se je zgodilo, da sem odšla prej, preden sem jih dobro spoznala. Nekoč sem na nekem taboru srečala Miho. Od mene je bil malo mlajši, a sva se zelo dobro ujela. Tudi on je bil osamljen fant, zaradi bipolarne motnje je imel v življenju same težave. Pisal je pesmi, ki jih nisem razumela, verjel je, da nas Američani iz letal, ki za seboj puščajo bele sledi, zastrupljajo. Okoli sebe je ves čas videl zarote. Trdno je verjel v reinkarnacijo. Zanj je bila zloba zgolj energija, ki se ob smrti prenese na novega uporabnika. Pogosto je pisal pisma politikom. Še danes ne vem, ali jim jih je tudi pošiljal. Zelo ostro je bil nastrojen proti Cerkvi. Trdil je, da se je vanjo v letu 2000 naselil hudič. Svarila sem ga, naj tega ne počne, a me ni poslušal. Njegove zgodbe, ki mi jih je pripovedoval, so bile bolj grozljive kot filmi, ki sem jih gledala pa televiziji. Včasih so prišli ponj domači in ga za nekaj časa odpeljali domov. Takrat sem ga zelo pogrešala. Prav manjkalo mi je njegovo žlobudranje! Njegova mama me ni marala. Ker sem bila zanjo premalo gosposka in premalo študirana. Nisem vedela, da je imel Miha univerzitetno izobrazbo, res ne. Ni dajal takšnega videza. Zelo rad je jedel medenjake, ki sem mu jih pekla. Kadar sem mu naredila krompirjeve polpete, so mu oči zažarele, in če mu je le padlo na pamet, me je objel in stisnil k sebi. A se je to bolj malokrat zgodilo. Potem je nekoč, ne da bi mi karkoli namignil, oropal neko cerkev in ranil človeka, ki ga je pri tem dejanju slučajno zalotil. Sodišče mu je zaradi psihične bolezni pogledalo skozi prste, dali so ga le v 'domači zapor'. To je pomenilo, da sva se morala ločiti in po tistem se nisva nikoli več videla. Sploh ne vem, ali je še živ ali pa si je že kaj naredil in ga ni več,« razlaga Jožica.

O sebi več kot toliko ne želi govoriti. Prepričana je, da bi bilo vse drugače, če bi ji usoda namenila materinstvo. Ve, da se ji je prav zaradi silnega hrepenenja po otroku mičkeno zasukalo. Pa če bi jo vsaj nekdanji mož razumel in ji stal ob strani. Namesto tega se je spečal z drugo, njo pa zavrgel kot umazano cunjo.

»Nekoč sem ga srečala v trgovskem centru. Nekaj časa sem strmela vanj, ker sem upala, da me bo tudi on zagledal. A je potem s pogledom zdrsnil mimo mene, kot da me ni, in to mi je dalo vedeti, da je iz svojega spomina izbrisal tudi sliko o tem, kakšna sem bila.«

Na koncu je prevzela besedo še Poldka: »Še dobro, da imava druga drugo. Jožica skrbi zame, jaz zanjo. Veliko se pogovarjava, rešujeva križanke, poleti delava na vrtu, tudi na kakšen sprehod greva skupaj. Letos sva nabrali veliko zdravilnih zelišč, zlasti kamilice in materine dušice. Če bova imeli vsaj za kruh in za kakšno zelenjavno juho, bova čisto zadovoljni. Ne vprašajte me, kako me srce boli, ko vidim spodaj v zabojniku kruha, kolikor hočeš! Včasih celo cele štruce! Pa zapakirano hrano, zelenjavo, sadje. Prijateljica, ki ima abonma v gledališču, mi včasih podari karti, da greva na kakšno predstavo. Takšen dan je za naju največji praznik. Ne, ne, morje pa naju čisto nič ne mika. Plavava ne, kaj bi potem počeli tam?!«

Prinesla sem jima nekaj knjig, da jima čez zimo ne bo dolgčas. Jožica je stopila do mene in me objela.

»Ničesar ne potrebujeva!« se je branila Poldka. »Ni hujšega, kot da bi ljudje mislili, da sva revni, da sami ne zmoreva! Nočem nobenega usmiljenja. Veste, tudi z malo denarja, če znaš, se da delati čudeže! Nekoč so imeli ljudje po eno obleko in po en par čevljev, jaz imam polno omaro! Jedli so enkrat na dan, če so, medve si hrano privoščiva vsaj trikrat. Res nimava razloga za 'jamranje'. Zdelo se mi je pa prav, da povem, da eni živimo tako, drugi pa drugače. To je vse, kar morajo ljudje vedeti. Ker če bodo vedeli, se ne bodo toliko brez potrebe smilili sami sebi!«

(Konec)