Življenje je posvetila majolikam
Marica Ftičar je na keramiko slikala več kot trideset let in za seboj pustila neprecenljivo dediščino znamenitih kamniških majolik. Te dni je v Hiši keramike na kamniški Šutni na ogled razstava izbranih majolik z njenim podpisom, njene spomine pa so kamniški keramiki ohranili tudi v posnetem videopogovoru.
Marica Ftičar se je v kamniški keramični tovarni, takrat imenovani Keramično kemična tovarna Kamnik, zaposlila leta 1956 takoj po končani šoli za umetno obrt, oddelek keramika, v Ljubljani. Kot se danes spominja, v času petletnega šolanja še ni slutila, da bo s keramiko povezano njeno življenjsko delo. Tovarna, ki je z nacionalizacijo nastala iz Schnablove keramične delavnice, se je kasneje preimenovala v Svit, zatem pa v Eti Svit, kljub velikemu povpraševanju po majolikah pa je bil dekorativni oddelek vedno na meji preživetja.
»Marica se je v majolike že kmalu zaljubila in že Schnablovemu nečaku Gustlnu je – ko je tovarno moral zapustiti nekdanji lastnik Rudolf Schnabl – obljubila, da se bo zavzemala za ohranjanje te dediščine, dokler bo v njeni moči. In res je prav gospa Marica zaslužna, da je bila kamniška keramika vedno poslikana samo ročno. Preprosto je čutila, da je tako prav,« je Marico Ftičar na odprtju razstave z naslovom Moje drage majolike predstavila predsednica KUD Hiša keramike, zakaj pa ne majolka Tatjana Hlačer, ki je z avtorico posnela tudi daljši pogovor, ki si ga obiskovalci Hiše keramike lahko ogledajo in tako prisluhnejo številnim spominom iz let, ko je prodaja kamniških majolik dobesedno cvetela.
Na pobudo navdušenega zbiratelja ljudskega blaga prof. Boža Račiča je Marica Ftičar že leta 1957 na majoliko narisala prvi mestni grb in od takrat so se ti le še vrstili. Majolike so postale cenjeno darilo ob različnih obletnicah, osebnih praznikih, prireditvah, celo kot športni pokali. Na razstavi je tako denimo na ogled tudi velika majolika s podobo Bojana Križaja, ki jo je za razstavo posodil prav legendarni smučar.
»Ko slikaš na keramiko, si trikrat srečen: prvič, ko slikaš in uživaš v ustvarjanju lepega, drugič, ko je izdelek odžgan in je uspel, in tretjič, ko vidiš obdarjenca veselega. Nikdar se mi ni zdelo, da delam nekaj posebnega, lahko pa rečem, da sem bila v svoji službi res srečna in je bilo moje življenje tako bogato prav zaradi keramike,« je na odprtju svoje razstave pripomnila skromna Marica Ftičar, ki je v dar prejela cvetje v barvah »pava«, nepogrešljivega ornamenta kamniških majolik.