Truda prednikov ne moreš zavreči

Kmetija Koželj leži na obrobju Vodic in ima večstoletno tradicijo. Glavni dejavnosti sta živinoreja in pridelava mleka. A meljejo tudi lastno moko, za svoje hladno stiskano olje iz oljne ogrščice pa so trikrat zapored prejeli zlato priznanje Dobrot slovenskih kmetij.

»Kmečki kruh je trd, delo traja od jutra do večera. Včasih si mislim, koliko generacij pred mano je vztrajalo in obdelovalo zemljo, in tudi zato vztrajam, saj ne moreš kar zavreči truda generacij prednikov. Kmetje smo navajeni takšnega načina življenja, to nam je prirojeno,« razlaga gospodar Blaž Koželj, ko skupaj z ženo Betko sedimo na vrtu pred domačo hišo, ki so jo zgradili začetek devetdesetih, ko so kmetijo preselili iz utesnjenega središča Vodic na obrobje naselja, kjer lahko sledijo razvoju sodobnega kmetijstva.

Zgodovina kmetije, znane pod domačim imenom Pri Maršet, sega vsaj na začetek 18. stoletja. »Najstarejši dokumenti, ki potrjujejo obstoj kmetije, so iz leta 1720, verjetno pa je še starejša. Tudi priimek Koželj se je z nekaj kozmetičnimi popravki obdržal skozi vsa tri stoletja, vse do danes,« pravi Blaž Koželj.

Zlato priznanje za domače olje

Glavni dejavnosti Koželjeve kmetije ostajata živinoreja in pridelava mleka. Odkupne cene mleka pa so precej nižje kot pred leti, kar se pozna tudi pri Koželjevih. »Če bi mogel, bi hlev kar zaprl in ga odprl, ko bo bolje. A tako ne gre. Tudi slaba leta je treba predihati. Pri investicijah se pozna, ne ostane dovolj, da bi kaj posodobil,« pojasnjuje Blaž, ki se je pred leti tudi zaradi tega odločil, da poleg hleva z osemdesetimi glavami živine postavi tudi mlin na kamen, s katerim meljejo doma pridelano žito in prodajajo različne vrste moke.

Na delu od petdesetih hektarov kmetijskih površin so pred leti posejali tudi oljno ogrščico, iz katere so začeli pridelovati olje s postopkom hladnega stiskanja in sistema precejevalnikov, s katerimi olje brez kemičnih postopkov očistijo. Že prvo leto so za svoje olje na ocenjevanju Dobrot slovenskih kmetij, ki poteka pod okriljem Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije in Občine Ptuj, prejeli srebrno priznanje, naslednja tri leta, vključno z letošnjim, pa zlato. »Priznanja nam pomenijo zadoščenje, da prodajamo kakovostno olje,« pravi Betka, Blaž pa dodaja, da bi država in mediji lahko več storili za promoviranje domačih olj, ki industrijsko pridelanim res ne morejo konkurirati v ceni, a jih precej prekašajo v kakovosti.

Naslednik se vzgaja od malega

Generacije prednikov so življenjsko pot Blaža Koželja vpisale v njegovo DNK. Pravi, da se mu je vedno zdelo samoumevno, da bo prevzel kmetijo svojega očeta, še posebno ker je bil ob samih hčerah edini sin pri hiši. »Nekoč mi je neki nemški podjetnik rekel, da se naslednik vzgaja od majhnega, s čimer se strinjam. Verjetno so tudi mene starši v tem duhu vzgajali že od malega,« pravi Blaž. Tudi žena Betka prikimava: »Najmlajši sin se je kot otrok vedno igral s traktorji in kazal zanimanje za kmetovanje in povsem nezavedno sva ga videla kot naslednika, ki bo prevzel vodenje kmetije. Za vsakega od treh otrok sva želela, da si izbere poklic, ki ga veseli in vesela sva, da se je eden odločil za kmetovanje.«

Kljub temu da se pri Koželjevih dela ne branijo, se najtežje spravijo k urejanju papirjev in birokracije. »Ne zahtevamo, da nam država karkoli da, saj smo kmetje navajeni živeti od svojega dela. Bolj kot subvencij si želim zajamčenih cen. A žal je večkrat tako, da pogoje postavljajo tisti, ki še niso bili v hlevu. Preveč je birokracije in neživljenjskih predpisov. Potrebujemo več zdrave kmečke pameti,« trezno zaključi Blaž Koželj, preden z ženo ponovno poprimeta za delo, ki ga na kmetiji zlepa ne zmanjka.