
Življenja in misli znamenitih filozofov
»Na vprašanje, ali je smrt nekaj slabega, je dejal: 'Le kako bi bila nekaj slabega, ko pa ne vemo, da pride?' Ko je k njemu prišel Aleksander in ga vprašal, ali se ga nič ne boji, je Diogen odvrnil: 'Kaj pa si? Dobro ali zlo?' Aleksander je dejal: 'Dobro,' Diogen pa: 'Kdo se pa boji nečesa dobrega?' Vzgoja, je govoril, je za mlade modrost, za stare uteha, za revne bogastvo, za bogate okras. Didimonu, znanemu zapeljivcu, je nekoč, ko je ravno zdravil oko neke deklice, dejal: 'Le glej, da med posegom na očeh te device ne skvariš punčice!' Ko mu je nekdo povedal, da prijatelji kujejo zaroto proti njemu, je Diogen dejal: 'Kam smo prišli, če je treba s prijatelji ravnati enako kakor s sovražniki!' / Na vprašanje, kaj je najlepše med ljudmi, je Diogen odgovoril: 'Svoboda govora.' Ko je nekoč obiskal nekega učitelja in pri njem videl številne kipe muz pa malo učencev, je dejal: 'Zahvaljujoč bogovom, učitelj, imaš res veliko učencev!' Vse svoje posle – tako tiste Demetrine kakor tudi tiste Afroditine – je bil vajen opraviti javno. Takole nekako je sklepal: 'Če zajtrk ni nič nenavadnega, potem tudi zajtrk na trgu ni nič nenavadnega; in ker zajtrk ni nič nenavadnega, zajtrk na trgu ni nič nenavadnega.' Pogosto je javno tudi onaniral in govoril: 'Ko bi se vsaj dalo tudi lakoto pregnati z drgnjenjem po trebuhu!' Pripisujejo mu še druge takšne reči, a bi jih bilo preveč vse tukaj naštevati. / Urjenje, je govoril, je dveh vrst: urjenje duha in urjenje telesa; slednje z vztrajno vadbo obrodi predstave, ki odprejo pot k vrlim dejanjem – eno urjenje je nepopolno brez drugega, kajti dobro počutje in telesna moč sta potrebni tako duši kakor telesu. Telesna vadba, je dokazoval, je izjemnega pomena za stremljenje k vrlini; pri rokodelskih in drugih spretnostih je namreč mogoče videti, kolikšno rodnost z vadbo dosežejo rokodelci – oziroma kako zelo se odlikujejo flavtisti ali atleti, ki naporno in vztrajno vadijo. Če bi to vadbo namenili tudi svoji duši, bi njihov trud zagotovo ne bil zaman.« (Str. 364)
Tako naj bi razmišljal znameniti Diogen iz Sinope (404–323 pr. Kr.), tisti, ki naj bi živel v sodu. Knjigo, iz katere navajamo, pa je napisal njegov skrivnostni soimenjak Diogen Laertski, ki je živel v prvi polovici 3. stoletja po Kr. To je sploh prva od knjig, v katerih so popisana življenja in misli znamenitih filozofov. Prevedli so jo Živa Borak, Gregor Pobežin in Matej Hriberšek. Priporočam jo vsem, ne le filozofom.