Spal v višinskem šotoru

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / ponedeljek, 5. september 2016 / 21:44

Pogovor s plavalcem Darkom Đuričem in maratoncem Sandijem Novakom, Gorenjcema, ki bosta nastopila na paraolimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Ljubljana – Od 7. do 18. septembra bo Rio de Janeiro gostil 15. poletne paraolimpijske igre. Na njih bo z osmimi športniki sodelovala tudi Slovenija. Na prizorišče so odpotovali v sredo. Naše barve bodo zastopali plavalec Darko Đurić, strelci Veselka Pevec, Damjan Pavlin, Franček Gorazd Tiršek in Franc Pinter Ančo, kolesar Primož Jeralič, maratonec Sandi Novak ter parakajakaš Dejan Fabčič. »Želimo si, da bi bili naši športniki medijsko podprti tako kot športniki neinvalidi. Zaslužijo si priložnost, da širša javnost vidi, kakšne osebne meje premikajo in kakšne rezultate v športu dosegajo. So upanje in navdih mladim invalidom,« poudarja Damijan Lazar, predsednik Zveze za šport invalidov Slovenije, Paraolimpijski komite. Med paraolimpijci, ki se bodo v Riu borili za čim boljše uvrstitve, sta tudi Gorenjca: plavalec Darko Đurić iz Podbrezij (rojen brez nog in leve roke), ki bo prav v času iger dopolnil 27 let, in 43-letni slepi maratonec Sandi Novak iz Zgornjih Dupelj. Z njima smo se pogovarjali tik pred odhodom v Rio.

Kaj vama pomeni nastop na olimpijskih igrah?

Darko: »Paraolimpijske ig­re so za športnika invalida vr­hunec kariere. Gre za največje tekmovanje, tudi kar se tiče konkurence in same organizacije. Jaz o njih sanjam že sedem let, ko sem bil leta 2009 na svetovnem prvenstvu v kratkih bazenih ravno v Riu de Janeiru. Takrat smo izvedeli, da bodo leta 2016 igre v tem mestu. Že takrat sem si zadal za cilj, da bom na teh igrah tudi nastopil in dosegel dober rezultat. Rio poznam. Kot sem že omenil, sem tam že bil, tako da vem, kako je videti. Sama izkušnja bo sedaj zagotovo drugačna. Najpomembnejši je tekmovalni del.«

Sandi: »Za uvrstitvijo za olimpijske igre, ki bodo moje prve, je osem let treninga. Prinašajo mi veselje, so dokaz, da se iz nič, iz poškodbe glave in posledično slepote, kar se je zgodilo pri meni, lahko pobereš. Moja in vse naše zgodbe so lahko zgled drugim invalidom, tistim, ki so doma in so neaktivni. Želim jim dati motivacijo, da se z dobro voljo da boriti naprej. Po vsakem treningu ti zraste samozavest. Šport mi je prinesel same pozitivne stvari. Zelo sem zadovoljen, da bom del paraolimpijske druščine.«

Kako so potekale priprave?

Darko: »Potekale so relativno nemoteno. Nivo rezultatov glede na prejšnje sezone sem dvignil. Tudi na tekmah sem plaval zelo dobro. Nastopil sem na vseh močnih tekmah. Poleg vsega sem tudi na treningu sledil planu, ki ga je trener postavil. Upam, da se bo to pokazalo tudi na sami tekmi. V tem tednu, ko bomo že tam, bom naredil sklepni del priprav, treningi bodo osredotočeni na hitrost in nekaj tudi na moč. Mislim, da bom formo, ki jo imam, še dvignil. Na igrah bom nastopil v štirih disciplinah: 8. septembra na 100 m prosto, 10. septembra na 50 m delfin, 13. septembra na 200 m prosto in 17. septembra na 50 m prosto.«

Sandi: »Priprave so potekale odlično. Zadnje dni sem imel doma še višinski šotor, ki mi ga je priskrbel Tadej Valjavec. Zaradi logistike je bila to najboljša izbira, saj bi v primeru, da bi šel v višinsko sobo na Pokljuko, potreboval spremljevalca, tako pa sem bil enostavno doma. V višinskem šotoru sem bil enajst dni po dvanajst ur na dan. Moral sem se dobro organizirati, da sem opravil dva treninga na dan, bil pol dneva v višinskem šotoru, vmes skuhal, uredil vse potrebno ... Bilo je kar naporno. Maraton me v Riu čaka zadnji dan, 18. septembra, tako da bom imel do takrat še tri tedne. Opravili bomo zadnje priprave. Najhujši treningi še niso povsem za mano. Zadnji teden bo res bolj lahkoten, pred tem pa me čaka še deset napornih dni. Je pa res, da počasi zmanjšujemo kilometre in dodajamo hitrost.«

Kakšna so pričakovanja?

Darko: »Osnovni cilj je zagotovo uvrstitev v finale v vseh treh disciplinah v prosti tehniki, morda pa tudi v delfinu, če se bo dobro izšlo. Finale pa je potem zgodba zase. Trenutno precej visoko kotiram, nekateri se sicer še malo skrivajo, drugi so pokazali že vse. Same uvrstitve pa ne morem napovedati.«

Sandi: »Pričakovanja so optimistična. Najbolj bom zadovoljen, če bom v cilju lahko rekel, da sem dal od sebe svoj maksimum, da bom žel to, kar sem natreniral, da ne bo grenkobe. Uvrstitev pa kakršna bo. V združeni kategoriji T11 in T12 imam deseti rezultat na svetu. S tem se ne obremenjujem. To je le tek na dobrih 42 kilometrov in vmes se lahko zgodi marsikaj, tako meni kot tekmecem. V tej kategoriji smo slepi tekači in tudi slabovidni, ki vidijo kar nekaj pred seboj ter imajo lahko spremljevalca ali pa ne. Najboljši ima čas okrog 2 uri in 25 minut, moj osebni rekord je 2 uri, 39 minut in 57 sekund. Med slepimi imam tretji čas. Ne glede na to, da smo slepi tukaj prikrajšani, se je treba boriti po najboljših močeh.«

Konkurenca?

Darko: »Konkurenca je močna in na startu bodo vsi, razen dveh Rusov. Mislim, da bo v Riu še precej zanimivo. Na vsaki tekmi bom dal vse od sebe. Sto in dvesto metrov prosto sta moji glavni disciplini, pa tudi na 50 prosto lahko presenetim.«

Sandi: »Konkurenca bo za­gotovo močna, a se z njo ne obremenjujem. Z njimi sem tekel na svetovnem prvenstvu v Londonu. Vedno poudarim, da kar sem vložil v trening, to bom žel. Lahko sem deseti, prvi, lahko zadnji. Do 18. septembra je še dolgo.«