
Bolj biznis kot šport
Večina nas živi v utvari, da je na olimpijskih igrah bistvo šport. Pa ni. Glavna reč je biznis, ki ga izvaja multinacionalka, imenovana Mednarodni olimpijski komite (MOK), v sodelovanju s svojimi poslovnimi partnerji …
Šport je biznis
Trditev, da je šport na olimpijskih igrah le kulisa, za katero se dogajajo veliki posli, ni moja. Izreka jo dr. Cristopher Gaffney, urbani geograf z Univerze v Zürichu. »Olimpijski duh oziroma to, da naj bi olimpijske igre služile nekim višjim humanističnim vrednotam, je pravzaprav le marketinško orodje za prodajo ideološkega projekta, ki temelji na izkoriščanju tržnih priložnosti skozi šport.« Kaj vse se dogaja v nekem velikem mestu pred katerimkoli velikim športnim dogodkom? »Vedno moramo povezati izvedbo velikih športnih dogodkov s politično ekonomijo mesta. Moramo razmišljati o vplivih na prevoz, stanovanjsko problematiko, delovna razmerja, politične strukture, varnost, nadzor in vse, kar pride z mestom, od čiščenja odplak, bolnišnic do šolstva. Izvedba takšnih dogodkov vpliva na vse v mestu. Seveda so vplivi v nekaterih delih mesta večji kot v drugih, recimo tam, kjer potekajo gradnja in pozneje sami dogodki, a ti učinki se širijo po celotnem mestu v sedmih letih priprav. Olimpijske igre so velik urbanistični dogodek v smislu gradnje in rušenja ter prevoza. Vplivajo na vsak element urbanega življenja.« Gaffney je v Riu predolimpijsko dogajanje šest let preučeval na kraju samem. »Obstajata dve fazi učinkov. Tam sem živel med letoma 2009 in 2015, tako da sem videl posledice za mesto v smislu gradbenih projektov in projektov na področju transporta, vse večje militarizacije varnostnih sil in kriminalizacije neuradnega gospodarstva, recimo uličnih prodajalcev, čiščenje območij s prostitucijo, odstranjevanje ljudi, ki živijo na ulici. To vse se je dogajalo v sedmih letih pred igrami, med samimi igrami pa je bilo mesto preprosto predano Mednarodnemu olimpijskemu komiteju (MOK), novinarjem in turistom na račun lokalnega prebivalstva. To se je dogajalo na različne načine. Najočitneje se to vidi na primeru zapiranja številnih ulic, s čimer se je mesto odvzelo ljudem, ki v njem živijo, ta prostor pa se je dobesedno predal MOK-u, njegovim korporativnim partnerjem, pomembnim gostom in olimpijskim turistom. Druga opazna stvar je neverjetna prisotnost varnostnih sil. V mestu je bilo 85.000 policistov z avtomatskim orožjem, helikopterji, brezpilotnimi letali in nadzornimi kamerami, ki so povsem nadzirali dostop do vseh prizorišč in podzemne železnice, nastopali pa so zelo bahavo, pri čemer je bila vedno v zraku grožnja z nasiljem. Na te in druge načine so mesto ugrabile igre za 16-dnevni žur na račun lokalnega prebivalstva.« Med igrami se torej zgodi dobesedna »ugrabitev mesta«, ki naj bi bila upravičena. »To je seveda opravičilo, ki ga podajo ljudje, ki izvedbo iger zagovarjajo. Igre so tako velike, da so lahko izvedljive le na ta način, pravijo. Moje stališče pa je, da je to zgolj način, da MOK in njegovi poslovni partnerji iz mesta izvlečejo dobiček. MOK prek pogodbe z mestom gostiteljem, kjer lahko analizirate, kako MOK služi denar, od mesta zahteva, da zgradi oder, olimpijske federacije priskrbijo igralce, MOK pa odnese skoraj ves denar, ki se dobi s pogodbami s televizijskimi postajami in oglaševanjem, na račun lokalnih davkoplačevalcev. Zato je jasno, da tisti, ki zagovarjajo ta dogodek, pravijo, da je to edini način, saj so oni tisti, ki služijo. Pravzaprav pa smo priča programu masovnega prenosa sredstev iz javne blagajne v zasebne žepe. To se dogaja tako na lokalni ravni, ko ljudi izselijo iz njihovih domov, da se naredi prostor za 'nujno' transportno ali športno infrastrukturo, kot na nacionalni, ko so gradbena podjetja vpletena v korupcijo, pa tudi na mednarodni ravni, ko NBC, CBC, BBC, France TV in tako naprej MOK-u plačajo za pravice za prenos. Poleg tega so vpleteni mednarodni trgovci z orožjem, ki sodelujejo v zagotavljanju storitev na področju varnosti oziroma potrebnega orožja. Pri igrah gre torej za mednarodno navezo na več ravneh, ki od mesta zahteva, da se preda z namenom akumulacije kapitala …« (Vir: MMC RTV SLO) Drzne trditve. A kdo jih lahko zanika?
Šport s(m)o ljudje
Da vzpostavimo ravnovesje z gornjimi trditvami, navedimo še eno, ki jo je ob svoji 80-letnici izrekel ameriški filmski igralec in režiser Robert Redford (r. 18. 8. 1936): »Pomembna stvar pri športu so ljudje, ki mu posvetijo življenje.« Pač.
(Ne)olimpijski stroški
Migrantska kriza Avstrijo stane 91.537 evrov na uro, 2,2 milijona evrov dnevno in 802 milijona evrov letno … Do teh številk se je dokopal avstrijski časnik Kronen Zeitung. Je to veliko? Je, a je malo v primerjavi s skupnimi stroški olimpijskih iger v Riu, ki gredo v milijarde dolarjev …