Zapiski s koledarja

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. september 2016 / 12:29

Povsem običajna zgodba iz sosednje hiše, 1. del

Jožica in Poldka živita v enem manjšem stanovanju na Planini. Pravita, da se počutita kot Kristus na svoji zadnji postaji, preden so ga pribili na križ. Prostori, ki si jih delita, so čisti, pospravljeni, a zelo skromno opremljeni. Rože, ki kraljujejo na mizi – nabrane pa so bile na zadnjem sprehodu – pričajo, da lahko tudi v okolje, kjer ljudje živijo malodane iz rok v usta, posije žarek lepega in toplega.

Sedimo v kuhinji, ki se kopa v zgodnjem jutranjem soncu. Kava, ki jo skuha starejša, Poldka, je pravzaprav edino razkošje, ki si ga lahko privoščita. A poleti, ko jima vrtiček popestri enolični jedilnik, še kar gre. Zdaj, ko so bučke dozorele, jih imata vsak dan na mizi. Pa vsakokrat malo drugače. Znajdeta se, kakor vesta in znata, da jima le ni treba 'fehtati'.

»O tem, da ima danes revščina več obrazov, premalo govorimo,« se strinjata.

»Kadar gledava televizijo in kamera kaže nered in umazanijo pri takšnih, ki so revni, nama ni všeč. Eno in drugo je posledica nemarnosti in ne revščine! Ne veva, kako to, da ljudje tega ne prepoznajo!«

Omenili sta še več drugih zgodb o skritih podobah revščine, ki so delovale kot znanstvena fantastika. A jih ne bom omenjala, saj – kot pravita – ni treba, le oči bi morali bolj odpreti, pa bi videli marsikaj.

Tudi onidve sta v življenju doživeli kalvarijo, ki se jima še danes zdi neresnična. Nemogoča. Besedo je prevzela Poldka.

»Moj prvi mož je veliko pil, vse je zapravil, kar je videl. Vmes je tudi kartal, kockal, igral igre na srečo. Celo tako daleč se je spustil, da je hčerki Jožici, ko sem ji dala denar za malico, tega vzel in ji zabičal, naj mi ne pove. Otrok je bil v šoli več mesecev brez malice, preden se je njena razredničarka 'spomnila', da mi je to povedala. Spominjam se, da sem včasih ure in ure jokala, ker nisem imela česa skuhati. V službo mi ni dovolil iti, ker je bil grozno ljubosumen. A sem potem vseeno šla. Hodil me je čakat pred vratarnico, in če sem samo za minuto zamujala, me je vpričo vseh oklofutal. Plačo so takrat izplačevali še na roke. Ko sem jo dobila, je zagrabil torbico in mi jo vzel z besedami, da ženske ne znajo ravnati z denarjem. A je to storil le dvakrat ali trikrat. Potem sem začela denar skrivati. Ko je ugotovil, da ga prinašam okoli, je šel k moji mami in ji potožil, kakšna sem. Mama ga je imela zelo rada, ker se ji je znal zmeraj dobrikati in ji lesti pod kožo. Nahrulila me je kot psa in mi zagrozila, da se mi odpove, če se ne bom spremenila. Pokonci sem dvignila glavo in brez besed prestopila prag. Vrnila se nisem niti takrat, ko je umrla. Zakaj le? Preveč hudega mi je naredila,« začne pripovedovati.

»Marsikatera druga je tudi imela pijanca za moža, a je imela srečo, da ni vplival na otroke. Moj pa je. Jožica je bila bolj samosvoja, trmasta, ni bila upogljiva kot starejša, Zorica. Njo pa je lahko vsak ovil okoli prsta. Ko je mož ugotovil, da lahko vpliva nanjo, jo je začel izrabljati. Učil jo je krasti na veselicah, kjer so bili ljudje manj pazljivi, na primer. Dolgo sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Potem pa so me poklicali iz šole in mi povedali, da so končno našli tatu, ki je otrokom kradel vse, kar je bilo kaj vrednega. Zorica je tajila in lagala, nazadnje pa je le priznala, kdo jo je h krajam nagovoril. Namesto da bi na zagovor poklicali moža, so nahrulili mene, češ kako slabo vzgajam otroka. Mož me je pričakal doma in se iz mene norčeval, potem pa je šel v gostilno, kjer je tudi drugim razlagal, kako je prinesel okoli pametne učitelje in tudi mene. Seveda je postala Zorica črna ovca. Izgubila je prijateljice, učitelji so jo gledali postrani. Začela je izostajati od pouka, ni se več učila in njeno spričevalo v sedmem razredu je bilo živa katastrofa. Na kolenih sem prosila moža, naj pusti otroka pri miru, pa se mi je samo smejal. Ko ni mogel drugega, mi je vrgel v obraz, da bo Zorica edina, ker je pod njegovo komando, ki ji bo v življenju uspelo. Otrok se je v poklicni šoli malo umiril, a ne za dolgo. Na začetku tretjega letnika je Zorica spoznala nekega fanta, zanosila je, pustila šolo, se zaposlila in za nekaj časa zaživela s tem fantom. Ko jo je pustil in ko ni mogla sama skrbeti za otroka, ga je dala v rejo. Na srečo je imel skrbno rejnico, ki ga je imela rada, tako da je danes zelo v redu fant, ima že hčerkico, za katero zgledno skrbi in jo ima zelo rad. Zorica si je hitro našla drugega, ki pa je bil lump, kot je bila sama. Skupaj z očetom so hodili od ene gostilne do druge, od ene veselice do druge. Nekoč ji je neka 'šlogarica' iz Škofje Loke napovedala veliko bogastvo, ki ji bo čez noč padlo v naročje. Te besede so jo spremenile bolj kot kaj drugega. Z igrami na srečo je postajala prav obsedena. Kadarkoli je prišla na obisk, mi je kaj izmaknila, tako da sem začela pred njo vse, kar je bilo kaj vrednega, zaklepati. Nisem vedela, kaj naj naredim. Nikogar nisem imela, na kogar bi se lahko obrnila. Na smrt strah me je bilo tudi za Jožico. Bala sem se, da bi jo sestra dobila pod komando. Če ne ona, pa oče. Takrat sem že imela neko drugo službo. Sicer sem delala na tri izmene, a sem imela malo več denarja, tako da z Jožico lačni nisva bili. Že dolgo me je mikalo, da bi zamenjala kuhinjsko pohištvo. To se ni zgodilo, saj mi je ravno med temi načrti nepričakovano umrl mož. Ko ga zjutraj ni bilo iz spalnice – jaz sem spala na kavču v kuhinji – sem šla pogledat. Bil je že mrtev. V spanju ga je kap. No, pa je šel denar, ki sem ga prihranila, za pogreb. Meni se je oddahnilo, Zorica pa je še dolgo žalovala za očetom,« stvarno razlaga Poldka. Vneto tudi brska po koledarju, na katerega si že vrsto let zapisuje posamezne, pomembnejše dogodke.

Malo bolj sramežljivo potem omeni, da se je čez dobri dve leti ponovno poročila. Tokrat s Tonijem, prav tako vdovcem. Priznava, da sprva med njima ni bilo kakšne velike ljubezni, saj so bili spomini na prvega moža še zmeraj zelo živi in boleči. A je bil Toni vztrajen, nenehno jo je vabil, naj se preseli k njemu, kjer ji ne bo ničesar manjkalo. Nazadnje, ko se je s poroko strinjala tudi Jožica, je to res storila.

»Hiša, v kateri je živel, je bila sicer od njegovih staršev, več kot toliko se ni moderniziralo in obnavljalo. Šele ob mojem prihodu sva naredila kopalnico, tudi stranišče. Pred tem ga je imel zunaj. Na okna sem postavila rože, uredila sem vrt, hišo sva na novo prepleskala od znotraj in od zunaj. Toni je bil človek dobrega srca, nikoli mi ni rekel žal besede. Po rodu je bil iz okolice Ljutomera. Ko je zbolel njegov oče, sta se starša odločila, da se preselita na Gorenjsko – zaradi boljšega zraka, saj je imel oče hudo astmo. Kupili so hišo, ki jo je nasledil Toni.«

Deset let skupnega življenja je bilo za Poldko sanjskih. To je bil čas, za katerega trdi, da je živela kot v pravljici. Denarja ji ni manjkalo, imela je ljubečega moža, ki jo je nosil po rokah. Tudi Jožica je po končani srednji šoli dobila dobro službo, dokler se ni poročila, jo je obiskala domala vsak dan. Zorica je prihajala občasno, vsakič z drugim moškim. Edina stvar, ki se je je Poldka držala kot pijanec plota, je bila, da je redno obiskovala svojega vnuka, ki je bil v reji. Včasih jo je že zamikalo, da bi ga vzela k sebi, a tega ni storila, saj je vedela, da se ima tam, kjer je bil, veliko bolje kot pri njej.

Zelo jo je prizadelo, ko je izvedela, da Jožica ne more imeti otrok. Z možem sta poskušala na vse možne načine, a jima ni uspelo. Zaradi neuresničljive želje po potomcih sta se začela prepirati, prepad med njima pa se je iz dneva v dan večal. Ko je Jožico udaril prvič, je pospravila, kar je bilo njenega, in se vrnila k mami.

(Konec prihodnjič)