Evropa je naša domovina
Izstop Velike Britanije iz EU, vzpon evroskeptičnih političnih strank v državah članicah EU, grška dolžniška kriza, teroristični napadi v osrčju Evrope, ohlajanje gospodarstva je le nekaj zunanjih znakov, ki marsikoga prepričujejo, da se je začel razpad EU. Na podlagi zgodovinskih izkušenj bi nam morali zvoniti vsi alarmi. Storiti moramo vse, da združeno Evropo ohranimo tudi v prihodnje.
Dve svetovni vojni v enem stoletju na evropskih tleh sta bili dovolj. Ustanovni očetje Evropske unije so bili vizionarji, vedeli so, da je združena Evropa najboljše zagotovilo za trajen mir. S podpisom rimske pogodbe leta 1957, ko je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost, so bili postavljeni temelji sedanje EU. Projekt združene Evrope je vse do finančne krize leta 2008 odlično uspeval. Evropa se je vedno bolj povezovala in gospodarsko rasla. Finančna kriza, še bolj pa migrantska kriza sta združeno Evropo postavili pred preizkušnjo. Začeli so se dezintegracijski procesi.
Povezovanje Evrope je bil v prvi vrsti politični projekt za zagotovitev miru v Evropi. Iz političnega povezovanja se je vse bolj krepilo gospodarsko sodelovanje. Z vzpostavitvijo enotnega trga in uvedbo skupne valute je Evropa postala svetovna gospodarska velesila. Zdelo se je, da je le še vprašanje časa, kdaj bo evro postal svetovna valuta, v kateri se bo opravila velika večina svetovne trgovine. Finančna kriza, ki se je leta 2008 začela v ZDA, je evropska pričakovanja v veliki meri ustavila. Celo več, Evropa je padla v še globljo krizo kot ZDA.
Finančna, še zlasti pa migrantska kriza sta odprli stare rane Evrope, ki so se nekoč zdele že zaceljene. Pokazali sta nemoč EU v kriznih razmerah. Jasno se je pokazalo, da imajo ključno moč v EU še vedno njene članice, ne pa institucije EU, in to kljub Lizbonski pogodbi, ki je začela veljati leta 2009 in s katero so države članice na institucije EU prenesle več pristojnosti. Kljub novim in močnejšim evropskim institucijam smo še daleč od Združenih držav Evrope.
Ohromljenost oziroma neučinkovitost Evropske unije v primeru migrantske krize je odstrla težave unije. Države članice pričakujejo ukrepanje Evropske komisije, ta pa pričakuje ukrepanje držav članic. Ustvarja se vtis, kako zbirokratizirana in neučinkovita je Evropska unija. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da za nastalo situacijo ni kriva Evropska komisija. Ne nazadnje Evropska komisija nima pristojnosti niti učinkovitih orodij za ukrepanje. Ukrepajo lahko le države članice. Njihovi ukrepi pa bi bili mnogo bolj učinkoviti, če bi države članice sodelovale in se medsebojno dopolnjevale. Namesto tega smo priča sebičnosti, posledice pa so neučinkovitost in razkrajanje schengenskega režima. Razdeljena in neučinkovita Evropska unija koristi vsaj dvema akterjema: Rusiji in islamskim skrajnežem.
EU je odlično funkcionirala v miru in v času konjunkture. Dokler so se države članice pogovarjale, kaj bodo delile, je bila EU povsod po Evropi pozitiven sinonim, takoj, ko smo začeli govoriti o delitvi bremen, je EU postajala grešni kozel za vse naše težave. Če želimo, da ideja združene Evrope preživi, moramo oblikovati evropske institucije, ki bodo imele resnično moč, kakršno imajo pravi parlamenti, vlade in sodišča. Evropske institucije, ki zgolj navidezno ustvarjajo občutek zakonodajne, izvršne in sodne veje oblasti, ustvarjajo frustracije in grešnega kozla.