Človek – večna skrivnost
Veliko ljudi opravlja poklice, ki se ukvarjajo s človekom. Bolj kot je razvita družba, več denarja lahko namenjamo poklicem, ki bi nam lahko olajšali življenje. Ne samo v materialnem smislu, tudi v duševnem. Nekateri proučujejo in raziskujejo človekovo notranjost, drugi svetujejo, tretji se trudimo ljudi pripeljati do točke, ko bodo sami lahko sprejemali odgovornost zase in za svoje odločitve. Več ko vemo o človekovem obnašanju, starejši ko smo, bolj ko opazujemo sebe in druge, večkrat moramo priznati, da je človek ena velika skrivnost. Resda obstajajo neke splošne zakonitosti, vendar je zgodba vsakega človeka edinstvena in veličastna. Za vstop v duševnost posameznika nam mora ta človek dati soglasje. Ko je dovolj varnosti v odnosu, si dovolimo in upamo pripovedovati in predvsem poslušati najgloblje vzroke za svoja dejanja. Dlje ko prodiramo v dušo posameznika, bolj si moramo priznati, da nikoli ne moremo vsega izvedeti, niti ne moremo vsega povedati, saj nam pogosto zmanjka besed za doživljanje sebe, sočloveka, dogodkov okoli sebe, svoje, najine in naše zgodovine.
Spoznavanje intimnih in skritih delov drug drugega nam mora povečati pristno spoštovanje sočloveka. Srečanje dveh ljudi v njunih skrivnostih je kot sozvočje dveh različnih planetov. Zanimivo, da ljudje ob pripovedovanju najtežjih življenjskih dogodkov spremenijo ton in barvo glasu, govor se zelo upočasni, ljudje spremenijo svojo mimiko in spremenijo se jim obrazne poteze. Solze pridejo same od sebe. Vsi, brez izjeme, v globoki ranljivosti dobimo lepši obraz.
Ne vem, zakaj si svoje skrivnosti tako težko priznamo. In ne samo težkih dogodkov. Tudi zelo lepih trenutkov ljudje običajno ne razlagajo, ker menijo, da jim nihče ne bo verjel. To so trenutki, ki so izvenzemeljski in za katere ne obstajajo besede – čas se ustavi, preplavi nas nerazumljiva spokojnost, vse je drugače in hkrati je vse isto. Celo za solze v takih trenutkih vemo, da so izraz radosti in veselja. Mir prekrije razumevanje in čutenja. Telo se popolnoma umiri. Včasih v takih trenutkih rečemo, to je to. In tudi če ne rečemo, vemo, kje smo.
Veliko lahko naredimo sami, da si ustvarimo pogoje za globoko intimnost. Človeški trud je potreben, ne pa tudi zadosten. Dana nam mora biti možnost, da se s sočlovekom lahko tako zbližam in si lahko duhovno-čustveno izmenjava svoji izkušnji. Na vsak način pa po takšnih izkušnjah s ponižnim spoštovanjem lažje poslušamo zgodbe ljudi, ki jih srečujemo. Ne vemo, kaj nosi v sebi človek, ki mu gledam v oči. Gotovo pa ima veliko skrivnosti, lepih in težkih. In ob njem lahko tudi jaz zorim – preprosto samo s tem, da ga iskreno poslušam in prosim, če mi pove, kaj vse je že doživel.