Slovenija in njeno mesto mrtvih

Sedem let po odkritju Hude jame in leto po sprejemu zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev kaže, da je to slednjič korak, da tudi Slovenija dobi svoje mesto mrtvih, kot dostojen pokop žrtev spopadov in državnega terorja imenuje predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman.

Kako vidite ta korak?

»Najprej se moramo zavedati, da tako predsednik države Borut Pahor kot predsednik vlade Miro Cerar podpirata obveznosti, ki jih je prinesel zakon o prikritih grobiščih in in pokopu žrtev. Tega je lani v sprejem predlagala Cerarjeva vlada, podprli pa stranka SMC in NSi, SDS pa ni bila proti, kar je pomembno dejstvo. To je zakon, ki povzema programska načela Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki jih je potrdila Janševa vlada tik pred odhodom leta 2013. Takrat je imenovala tudi komisijo, ki jo je „posvojila“ tudi Cerarjeva vlada, in z izjemo novega člana Petra Sušnika, ki je nadomestil Jožeta Možino, ostaja v enaki sestavi. Tu lahko govorimo o neki politični veliki koaliciji, ki želi, da se stvari uredijo. Komisija ima na razpolago pol milijona evrov in je v tem okviru zastavila program, ki določa sondiranje (potrjevanje) grobišč, izkope skupin žrtev in urejanje grobišč v naravi. Po ženevski konvenciji je v tem smislu dolžna poskrbeti za slovenske žrtve, odgovornost za hrvaške, nemške, srbske, črnogorske ... nosijo države naslednice. Slovenija mora le njihove grobove označiti.«

Drugi velik korak je pokop žrtev iz Hude jame v mariborskem parku spominov. Zakaj prav tam?

»Res je komisija zastavila delo po novem zakonu, druga velika stvar, ki se je zgodila letos, pa je odločitev Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (in tu gre posebna pohvala Dragici Bac), da je pripravila projekt izkopa žrtev iz rova sv. Barbare in njihov pokop v parku spomina na Dobravi v Mariboru. Tudi tu velja omeniti podporo predsednika Pahorja. Razlog, da je komisija opredelila ta prostor kot primerno mesto pokopa, je dejstvo, da drugega nimamo. Lokacije, ki smo jih še tehtali, so bile pred rovom sv. Barbare, Teharje in Laško, a nobena od teh še dolgo ne bo izpolnjevala pogojev, da bi tam lahko pokopali tolikšno število žrtev, kot jih še lahko pričakujemo v Hudi jami. Gre za pokop 800 že izkopanih žrtev in po ocenah 2000 žrtev, kolikor jih je še v rovu sv. Barbare.«

Obstaja tudi pomislek o tem, ali je mogoča identifikacija žrtev ...

»Zakon komisiji nalaga, da se za skupinsko ali posamično identifikacijo odloči, če je to mogoče. Načelno gre za identifikacijo žrtev tistih morišč in grobišč, kjer domnevamo, da so v njih slovenske žrtve, ali svojci domnevajo, da so v njih pokopani njihovi sorodniki. Sicer pa v Sloveniji nimamo zakonskega predpisa, po katerem bi mi lahko vzpostavili banke genotipov in bazo podatkov ter imeli skrbnika in način njihove uporabe. Druga ovira je odsotnost razumne količine podatkov, da bi vedeli, kdo žrtve v rovu sv. Barbare so. Po nekaterih pričevanjih vemo, da je zadnja skupina pobitih nedvomno pripeljana s Teharij, za večino žrtev pa zgolj domnevamo, da so Hrvatje, vendar ne vemo, koliko jih je. Tako izključujem vsako možnost, da bi vedeli, koga iskati v jami. Zato je nerealno vzbujati pri ljudeh upanje z obljubljanjem in zahtevanjem identifikacije. Si bomo pa prizadevali, da bi vzpostavili model za hrambo vzorcev, da bodo morda to delo opravili zanamci, če bo znanost dovolj napredovala.

Gre za to, ali mi spoštujemo in te žrtve pokopljemo ali bomo rajši postavili nerealne zahteve in žrtve ne bodo pokopane. Ob tem se postavlja vprašanje, ali ne obstaja v Sloveniji del nosilcev spravnega procesa, ki želijo imeti neurejeno stanje, ker to ustreza njihovim interesom. Sicer pa tudi v drugih državah pokopavajo svoje mrtve: v Španiji, Franciji, Italiji, Grčija ima še veliko nerazčiščenega iz obdobja državljanske vojne. Pri nas imamo razmeroma solidno urejene slovenske in tuje grobove na slovenskih tleh, nimamo pa državne evidence slovenskih grobov v tujini (v Galiciji, Ukrajini, Dolomitih ...). To je naloga, ki jo moramo še opraviti. Notranje pa še moramo evidentirati in urediti, kar zadeva potrpežljivost. Ne jutri, to je dolgoročen proces, ko bomo postali normalna država in bomo vedeli, kje imamo svoje mrtve, in ko bodo njihovi grobovi urejeni.«

Dostojen pokop vseh mrtvih imenujete mesto mrtvih. Kje smo v Sloveniji pri uresničitvi tega?

»Če se ozremo po svetu, vidimo, da države to urejajo s posebnimi ustanovami, administracijami, ki se zavežejo, da bodo poskrbele za grobove doma in v drugih državah. Ključen poudarek je, da pogledamo po svetu in se zavedamo vseh naših mrtvih, jih posvojimo in da država vzpostavi načela, po katerih bo zagotovila enakovredno obravnavo za vse grobove. Mnoge države te stvari urejajo po sto let, mi imamo državo 25 let in smo se s tem začeli ukvarjati. Zakon za to daje zelo empirična navodila in glede na to, da smo se sedaj že premaknili proti žrtvam, pomeni, da zakon deluje.«

Ali Maribor ostaja edino večje pokopališče za žrtve povojnih pobojev?

»Obstajajo pobude, da se za večje skupine žrtev še eno večje pokopno mesto zagotovi v Ljubljani, sicer pa je po Sloveniji še več manjših. Velja pa, da kjer je možna identifikacija, se lahko žrtve pokopljejo v družinskih grobovih, sicer pa čim bližje kraju smrti.«

Kako je to urejeno na Gorenjskem?

»Kostnica je v Škofji Loki, kjer je škofjeloška komisija opravila veliko in pionirsko delo. Na Gorenjskem bo potrebnih še nekaj prekopov in predvsem ureditev v naravi. Pomembno je, da v Sloveniji pokopljemo vse svoje mrtve, ne glede na to, na kateri strani so umrli, in to na način, ki bo vključeval in ne izključeval. Z dostojanstvenim pokopom žrtev vrnimo žrtvam ime, jim damo grob, njihovim svojcem pa omogočimo žalovanje in pravico do javnega spominjanja.«

Kako v luči spravnega procesa vidite zelo odmeven prekop zakoncev Hribar, lastnikov gradu Strmol, o katerih ste v Kranju ravnokar pripravili razstavo?

»Z razstavo v kranjski mestni hiši v javni spomin vračamo slovenski rodbini (Hribarji in Gorupi) in njun prispevek slovenski kulturi. Predstavljata ju Rado in Ksenija Hribar z gradu Strmol. Z njuno zgodbo obenem želimo povedati tudi, da sta Peter Hribar, nečak usmrčenega Rada Hribarja, z naročilom pokopa in predsednik Pahor z opravičilom ob odkritju spominske plošče na gradu Strmol nakazala odličen primer spravnega procesa. Pahorjeve opravičilo je po Janševem iz leta 2012 ob dnevu človekovih pravic že drugo opravičilo kakega predstavnika slovenske države za izvensodne poboje, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno in po njej. Od nas mnogi zahtevajo pregon krivcev. Za umor zakoncev Hribar, ki so ju pokopali v gozdu nad Mačami, je nedvomno odgovorna okrožna komisija Varnostno obveščevalne službe za okrožje Kranj in čeprav je njen član, zdaj že pokojni Franc Štefe Miško to zanikal, dokumenti kažejo, da je bilo tako. Ob pokopu mrtvih gre tudi za vzpostavitev direktnega odnosa med žrtvijo in storilcem, kar je treba raziskati in razčistiti. Eni in drugi sodijo v naš spomin.«

Je lahko primer Hribar vzor za ravnanje ob pokopu dolgo zamolčanih žrtev?

»Peter Hribar se je s svojo odlično odpuščanjsko držo očitno odločil, da bo pomagal tudi drugim, in je pripravljen svoj odnos zagovarjati kot javno dobro. Prav je, da ga tako tudi sprejmemo, enako tudi opravičilo predsednika Pahorja. Najvišji izvoljeni predstavnik države in predstavnik svojcev sta vsak s svoje strani naredila dejanja, ki so nam lahko za vzor.«

Kaj prinaša razstava?

»Kot rečeno, bosta predstavljeni družini Hribar in Gorup, združeni v Kseniji in Radu Hribarju, njuno poslednje bivališče grad Strmol, ki ga je država pred kratkim obnovila, nekatere tamkajšnje umetnine, usmrtitev zakoncev, njuna poznejša rehabilitacija, izkop njunih posmrtnih ostankov, lanska počastitev njunega spomina ob odkritju spominske plošče, vse skupaj pa povezuje roman Draga Jančarja To noč sem jo videl, ki obnavlja njuno zgodbo in tragični konec.«