Prvi vtisi v Tirani

Albanija skozi oči Gorenjca (1)

Ko sem domačim povedal načrte za letošnje poletno potovanje po Albaniji, so me prav pisano pogledali izpod čela, češ kaj pa rineš v Albanijo, te bodo še ugrabili ali okradli. Gorenjska trma in želja po potovanju sta pripomogli, da sem kljub temu v začetku letošnjega avgusta pristal na edinem delujočem civilnem letališču v Albaniji, ki je poimenovano po veliki hčeri albanskega naroda, materi Terezi. Albanija ima še tri civilna letališča, a niso v uporabi – za zdaj ni denarja, da bi jih obnovili.

Od letališča do središča Tirane nas odpelje avtobus, kakršne je imel naš Alpetour okoli slovenske osamosvojitve. Šofer s prižgano cigareto v ustih od turistov pobere denar za prevoz, najrajši evre ali dolarje, sprejema tudi albanske leke. Izdajanje računov in uporaba elektronskih blagajn je v Albaniji bolj izjema kot pravilo.

Tirana nima starega mestnega jedra, kot ga lahko vidimo v Sarajevu ali Dubrovniku. Središče mesta zavzema ogromen trg, poimenovan po albanskem narodnem junaku Skenderbegu, po njem se imenuje tudi svetovno znan albanski konjak. Osrednji trg obdajajo številne monolitne stavbe, zgrajene v času komunističnega režima Enverja Hoxhe. V središču mesta se gradi tudi nekaj novih večnadstropnih poslovnih stavb, večinoma s turškim in ameriškim kapitalom. Izven mestnega središča podoba mesta postane bolj klavrna: vsepovsod raztresene smeti, luknjaste ceste, stare in nemalokrat propadajoče stavbe, kabli kar visijo z električnih drogov in hiš. Kljub temu Albanci v številnih trgovinicah, pekarnah in restavracijah turiste sprejmejo prijazno in odprtih rok.