Znanje odpira vrata v svet

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. avgust 2016 / 11:35

Tako je prepričana zlata maturantka Gimnazije Kranj Neža Vombergar, ki je po vložitvi ugovora na republiško maturitetno komisijo na splošni maturi dosegla vseh 34 možnih točk.

Ste bili že ob vložitvi ugovora prepričani, da vam bo uspelo popraviti uspeh na maturi?

»Pravzaprav je bilo ravno obratno, prepričana sem bila, da mi ne bo uspelo, a sem vseeno želela poskusiti, ker bi sicer obžalovala. Manjkala sta mi kar dva odstotka, kar pri slovnici pomeni osem dodatnih točk. Zdelo se mi je skoraj nemogoče, da bi jih zbrala toliko.«

A vam je kljub temu uspelo ...

»Zato, ker sem manjkajoče točke pridobila pri eseju, kjer ena točka predstavlja tudi eno odstotno točko. Pri eseju sem tako pridobila dve točki, še dve pa pri slovnici, tako da se mi je končni rezultat zvišal za dve odstotni točki in pol.«

S kakšnim občutkom ste sprejeli rezultate po ugovoru? Kako so dejstvo, da ste diamantna maturantka, sprejeli vaši domači?

»Sama sem bila res navdušena, ker sem bila že vnaprej prepričana, da mi ne bo uspelo. Ko sem izvedela, sem bila ravno na morju s prijatelji.«

Kdo vam je sporočil to novico oziroma kako ste izvedeli za rezultate?

»Pogledala sem na spletno stran državnega izpitnega centra in videla, da je bil ugovor sprejet. Takoj sem sporočila tudi domačim, ki so bili prav tako zelo veseli.«

Katere so bile njihove prve besede, ko so izvedeli?

»Najprej so mi čestitali in mi rekli, da si res zaslužim pa da bomo proslavili, ko se vrnem z morja. Ko sem prišla domov, smo se zbrali vsi domači, da bi praznovali moj uspeh.«

Domači so verjetno najbolje vedeli, koliko truda ste vložili v ta rezultat. Kako sploh doseči tak rezultat na maturi? Lahko to že vnaprej načrtuješ oziroma se ves čas pripravljaš z zavestjo, da želiš doseči vse točke?

»V bistvu nisem imela namena doseči vseh točk, moj cilj je bil predvsem to, da zberem dovolj točk za vpis na izbrano fakulteto. Želim namreč študirati medicino. Pri pripravah sem imela zato v mislih predvsem to in nisem niti mislila, da bom med zlatimi maturanti, čeprav sem potihem vseeno upala, da bom. Tako da se nisem toliko vnaprej pripravljala, vendar če že med letom delaš sproti, lahko veliko odneseš od tega.«

Kako so bile torej videti vaše priprave na maturo, predvsem v zadnjih dneh? Je bilo potrebnega veliko odrekanja?

»Zadnje dni pred maturo sem se res veliko učila, skoraj od jutra do večera, predvsem zato, ker se prej nisem. Sem namreč perfekcionistka, in ko nekaj začnem, želim to izpeljati stoodstotno. Tudi ko se začnem učiti, se želim naučiti vse. Zato sem se zadnje dni malo bolj pripravljala.«

Kdo vam je v teh zadnjih dneh, ko je bilo tudi psihično verjetno najbolj naporno, stal ob strani?

»Starši in dve leti starejša sestra, ki je prav tako obiskovala kranjsko gimnazijo in je že šla skozi to. Tudi ona se je odločila za študij medicine in je zato vedela, kako se počutim.«

Vam je kateri od izpitov delal posebne težave oziroma ste se na katerega še posebno skrbno pripravljali?

»Niti ne, za noben izpit se nisem kaj več pripravljala, vsem sem namenila približno enako časa. Čeprav sem se zavedala, da mi slovenščina ne leži tako dobro kot drugi predmeti. Vedela sem, da je to moja šibka točka, in res so mi prav pri slovenščini zmanjkale točke, a se je na koncu tudi pri tem dobro izteklo. Za učenje slovnice sem imela natanko dan in pol. V soboto dopoldne smo pisali angleščino, in takoj ko sem prišla domov, sem se začela učiti slovnico, ki je bila na vrsti v ponedeljek.«

V kakšnem spominu vam bo ostala srednja šola?

»V zelo lepem, ker sem imela v razredu veliko dobrih prijateljev, tudi profesorji so bili vsi v redu; rada sem imela vse šolske predmete.«

Boste zelo pogrešali prijatelje?

»Za zdaj še ne, ker se še vedno veliko družimo, tako kot smo se že prej tudi zunaj šole.«

Koliko so k vašemu uspehu pripomogli profesorji na gimnaziji?

»Dali so nam res veliko znanja in svojih izkušenj, obenem pa so nas naučili, kako pomembno je imeti dobre delovne navade oziroma da ne smemo obupati, ko si zadamo neki cilj. Profesorji so nas vedno zelo spodbujali.«

Ste bili tudi sicer odličnjakinja?

»Vsa leta sem imela povprečje 5,0.«

Potem so bila že tudi zaradi tega pričakovanja na maturi toliko večja?

»To je ravno tisto najtežje, ko vsi nekaj pričakujejo. Od mene so pričakovali, da bom 'vsaj' zlata, in je zato pritisk še toliko večji.«

Kaj je najpomembnejša lekcija, ki jo lahko mlad človek dobi skozi gimnazijsko izobraževanje?

»Mislim, da to, da se je treba vse življenje učiti in da znanje odpira vrata v svet. To verjamem stoodstotno. V srednji šoli se mladi ne bi smeli izmikati delu in misliti, da bodo že kako. Raje naj se učijo in mislijo na svojo prihodnost. Veliko je takih, ki gimnazijo komaj izdelujejo, ker mislijo, da jo pač morajo, ampak menim, da je to največja napaka.«

Kaj po vašem najbolj vpliva na uspeh v šoli? Verjetno ni dovolj, da je nekdo le bister ali da zgolj trdo dela?

»Predvsem so pomembne delovne navade, pa tudi podpora staršev in prijateljev veliko pomaga. Mene starši nikoli niso silili k učenju, to sem počela zaradi sebe, oni so me pri tem samo podpirali.«

Kako preživljate letošnje najdaljše počitnice?

»Letos res uživam. V bistvu sem zelo malo doma. Veliko potujem in preživljam čas s prijatelji, ukvarjam se tudi s športom. Zdaj pa komaj čakam september, ko s prijateljico za en mesec odhajava najprej na Tajsko, nato pa še v Kambodžo. Že prej sem vedela, da bom med najdaljšimi počitnicami kam šla. Najprej sem mislila po Evropi z vlakom, potem pa sva se domislili, da bi šli v Azijo, ker naju zanima ta kultura. Našli sva poceni letalske vozovnice in tako sva se odločili. Potovanja si namreč vedno plačujem sama, saj imam štipendijo, že dve leti pa delam tudi kot trenerka plezanja in tako tudi dodatno zaslužim, da si to lahko privoščim.«

Potovanjem torej namenjate veliko prostega časa?

»Zelo rada potujem, če imam le čas, se kam odpravim. S starši smo bili letos že štirinajst dni v Italiji, in sicer za nagrado za uspeh na maturi in zaključeno srednjo šolo. V prihodnje bi rada obiskala prav vse celine in čim več držav. Upam, da mi bo študij dopuščal, da bom tudi v prihodnjih letih vsako leto kam odpotovala.«

Šolanje boste nadaljevali na medicini. Kako ste se odločili za ta študij?

»To me je že od nekdaj zanimalo. Vmes sem si celo že premislila, ker se mi je zdelo, da bo pretežko, ko se je za študij medicine odločila sestra, pa me je spet navdušila.«

Kakšna so vaša pričakovanja v zvezi s prihodnjim poklicem?

»Predvsem si želim pomagati ljudem, a ta čas se osredotočam zgolj na študij, ki je dolgotrajen in tudi zahteven. Zato se še ne obremenjujem toliko s prihodnostjo na poklicnem področju.«

Kako pa gledate na sedanje dogajanje v svetu, tudi z vidika tega, da radi potujete?

»Malo me sicer skrbi, ampak poskušam se tudi s tem ne obremenjevati.«

Čemu se najraje posvečate v prostem času?

»Treniram plezanje – znotraj naše skupine smo zelo dobri prijatelji in se veliko družimo, letos smo bili tudi skupaj na morju. Če sem doma, pa veliko berem.«

Tudi ob delu za šolo vam je torej ostajalo še dovolj časa za druženja s prijatelji in konjičke?

»Po naravi rada stvari odlagam do konca in tudi učila sem se vedno šele zadnji dan ali dva pred testi, tako da sem imela dovolj časa tako za treninge kot druženja s prijatelji.«