Planinarjenje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 20. avgust 2015 / 12:54

Živimo obdani s hribi. Vsak hip mi pogled odnese na Grintavce, proti Storžiču in na Julijce. Pogosto prosti čas preživljamo v hribih. Bi ga še več, pa se zvrstijo še druge stvari. Za tokratno izhodišče smo izbrali Jezersko. Kako se mi zdi lepo, da je Jezersko danes polno gostov, tujcev, ki tukaj ostanejo več dni ali celo preživijo glavnino svojega dopusta. Nudi odlična izhodišča za plezanje, gorništvo ali le mir in počitek. Če od tega lahko živijo v tujini, zakaj ne bi mogli tudi pri nas.

Mi smo se podali na Ledine. V primerjavi s Češko kočo so Ledine mnogo manj obljudene. Po Lovski poti se vzpenjamo proti koči. Spotoma otrokom namignem, ali vidijo vršaj, krnico, prepoznajo U-dolino in druge značilnosti ledeniškega reliefa. V knjigi že znaš, na terenu pa te mora zanimati in to je najbolj učinkovito učenje. Pot se ne imenuje kar tako Lovska. Vsaj trikrat je počila puška in oče, ki je bil ta dan naš voznik, je videl spodaj lovce s svojo trofejo. Na Ledinah si človek omisli malico. Takoj sem opazila napis s telefonskimi številkami. Ponujajo prevoz iz Jezerskega v Logarsko dolino in obratno. Janez pravi, sedaj pa so tudi v hribih postali podjetni. Nam bo krožno pot omogočil oče, voznik, lahko pa bi v Logarski dolini najeli šoferja, ki bi nas za poceni denar prepeljal nazaj na Jezersko. Pohvaljeni oskrbniki koč in vodniki, ki ponujate to storitev. Sledi najlepši del poti, vzpon proti Jezerskemu in Savinjskemu sedlu. Čudovite so te naše gore. Bele skale, modro nebo, posamezne zaplate planinske trave in svišč, ki je kukal iz zelenih krpic. Ledenika pod Skuto skoraj ni več. Še Janez je smučal na Ledinah in sedaj je to spomin na stare čase (pomeni, da smo tudi mi malo starejši). Spust proti Okrešlju ni naporen. Tik pred kočo človek v spomin in opomin pogleda na steno s spominskimi tablami. Gore poberejo svoj davek. Včasih se sprašuješ, zakaj poberejo najboljše ljudi. V Frischaufovem domu je slišati pretežno savinjsko govorico in otrokom kar ni jasno, kako je to vse blizu. Z Gorenjske se podaš na Koroško in že si na Savinjskem in to v nekaj urah peš. Spust v dolino nas očara s slapom Rinka in spodaj nas je čakal oče z našim kombijem. Tako smo se nazaj na Jezersko peljali čez Pavličevo sedlo. Ovinki in ovinki. Brez dvoma je tele klance mnogo lepše prevoziti s kolesom. Na kolesu človeku ni slabo, v avtu se pa ves čas trudiš, da pozornost usmerjaš drugam, sicer bi lepota pokrajine prešla v »lepoto« slabosti.

To pot sem v rani mladosti prehodila sama. Sedaj je lepše. Na stare poti vodimo svoje znance, družino in prijatelje. Stare poti me navdihujejo z nostalgijo, z željo, da bi nekaj lepega ponovila, dodala nove člane, dogodke ali spomine. Hribi so zakon, kakšna sreča, da jih imamo pred nosom.