Adrenalin in idilika

Dunajski Prater je star 250 let. V najstarejšem zabavišču Evrope se vrstijo dogodki, ki jih označujeta visoka tehnologija in nostalgija obenem. Prater se razprostira na šestih kvadratnih kilometrih, je zvečine odprt za javnost in še enkrat večji od newyorškega Centralnega parka. V davnini je bil Prater lovišče za cesarje in visoko plemstvo. 1538 so zasadili ob 4,4 kilometra dolgi aleji, ravni kot premica, drevesca, ki so se začela bujno razraščati. Danes jih obroblja Glavno alejo 2500. Leta 1766 je cesar Jožef II. odprl Prater Dunajčanom. Dovolil je tudi postavitev kavarnic, gostilnic, točilnic in nekaterih reprezentančnih stavb. Leta 1866 so tu s šestdesetčlanskim orkestrom muzicirali tudi bratje Strauss. Prater je postal shajališče vseh stanov. Leta 1873 je bila na Dunaju svetovna razstava, ki jo je obiskalo 7.250.000 obiskovalcev. Iz paviljonov in stojnic je začel nastajati zabaviščni del. V stavbah, visokih okoli 12 metrov, so s cesarjevim dovoljenjem našli svoj prostor nekateri kiparji. Ob 50-letnici vladanja Franca Jožefa so leta 1897 postavili Riesenrad, ki je za domačine tudi simbol mesta. V drugi svetovni vojni je bil domala uničen, nato obnovljen, a od prvotnih trideset vagonov jih je ostalo še 15. Riesenrad (Véliko kolo) se pomika s hitrostjo 2,7 kilometra na uro, skozi njegova okna pa je na najvišji točki (65 metrov) prekrasen pogled na velemesto in okolico. Glavna atrakcija v jubilejnem letu so premični olimpijski krogi, po katerih je speljala vrtoglava loopinška proga v dolžini 1250 metrov in na višini 32,5 metra. Vlak drvi skozi olimpijske zavoje s 100 kilometri na uro. Samo za dobre živce! Riesenrad je ovekovečen tudi v znamenitem filmu Tretji človek z Orsonom Wellsom.

Poleg zabaviščnega Wurstel Pratra je zelo obiskan tudi zeleni Grünner Prater z idiličnimi sprehodi ob nekdanjih donavskih rokavih in še vedno zasanjanih lokah, mimo številnih travnikov za lenarjenje, oddih, igro in vse mogoče vrste športov. Zlakotniš v Pratru zagotovo. Lahko ti postrežejo s hrenovko na preprosti stojnici ali pa s pridihom preminule monarhije v gurmanskem Schwizerhausu.

Dunajski golaž

Zanj potrebujemo: 1,5 kg govejega bočnika, 1,25 kg čebule, 150 g maščobe (mast ali olje), 2 žlici paradižnikove mezge, 4 žlice zmlete sladke paprike, pekočo zmleto papriko po okusu, 3 stroke strtega česna, 1 neškropljeno limono, pol dl jabolčnega kisa, 2 strti brinovi jagodi, 1 žličko majarona, 1 žličko zmlete kumine, 1 lovorov list, poper, sol, 2 žlici moke, 2 l vode.

Meso zrežemo na kocke po približno 50 g. Čebulo drobno narežemo. V velikem loncu na maščobi počasi pražimo in mešamo čebulo, da postane zlatorumena. Dodamo papriko in dobro premešamo. Nato pridamo brinovi jagodi, majaron, kumino, paradižnikovo mezgo, česen, nastrgano limonino lupino, poper. Premešamo, dolijemo kis in liter vode. Ko spet zavre, dodamo meso, pokrijemo lonec in kuhamo od dve do dve in pol uri. Po potrebi še malo zalijemo. Tik preden je meso mehko, dodamo preostalo vodo. Nato v skodelici zmešamo moko z malo vode. Pazimo, da ni grudic, in vlijemo v golaž, da se zgosti. Ponudimo s svežimi kajzericami ali slanim krompirjem.

Pa dober tek!