Življenjske lekcije iz Tadžikistana

Besedilo: Matic Zorman
Kategorija: GG Plus / torek, 23. avgust 2016 / 11:23

V Tadžikistanu sem dobil dve življenjski lekciji. Prva: Ne kupuj hrane z embalažo, ki preveč očitno spominja na sovjetsko obliko. Če že, jo prinesi domov kot spominek in prodaj lokalnemu muzeju. In druga: Če želiš izvedeti, zakaj ljudje verujejo v boga, pojdi vozit avto na tadžikistanske ceste.

Neka šala pravi takole: Se srečajo Pakistanec, Tadžikistanec in Mujo. Vname se debata o najboljši državi na svetu in Pakistanec in Tadžikistanec si skoraj skočita v lase. Prvi kriči: »Pakistan, Pakistan!« Tadžikistanec mu odgovarja: »Ne, še boljši je Tadžikistan!« Mujo pa mirno odvrne obema: »Ne znam za vas, drugari, ali znam za mene – najbolji stan je moj stan.« Nič drugače kot s šalo ne gre začeti potopisa iz Tadžikistana, saj je ta država polna prepletanj absurda, komičnega kaosa in prijaznosti tamkajšnjih prebivalcev. V Tadžikistanu sem se službeno mudil teden dni v juliju. V glavno mesto Dušanbe (kar pomeni ponedeljek, mesto je namreč dobilo ime po tamkajšnji tradicionalni ponedeljkovi tržnici) sem priletel okrog treh ponoči. Skozi okno letala sem sicer rahlo zapirajočih se oči pogledoval proti terminalu letališča. Na strehi je v cirilici z rdečimi neonskimi lučmi pisalo Dušanbe. Strmel sem skozi okno in opazil, da je po nekaj minutah črka N nekajkrat utripnila, potem pa ugasnila. Seveda je jasno, da tega ne gre zamenjati za blišč, podoben tistemu v Las Vegasu, temveč je to le odmev preteklosti Tadžikistana, najrevnejše države v nekdanji Sovjetski zvezi. Tudi v današnjih časih je država ekonomsko ena najbolj krhkih, posledica zunanjih zadolževanj in državljanske vojne, ki je še bolj razrahljala tamkajšnjo gospodarsko stabilnost. Leta 1991 se je država osamosvojila od Sovjetske zveze, a na mir je bilo treba počakati še šest let. Od leta 1992 do 1997 je tam potekala državljanska vojna.

Avtomobili na dnu prepadov

Po izkrcanju iz letala sem se odpravil v neki hotel, na dvourni spanec. Seveda mi ni uspelo zaspati, v preddverju hotela sem verižno kadil cigarete, čakajoč na sončni vzhod, ki je razodel lepote tega kraja. Bolj ko je sonce vzhajalo, bolj se mi je zdelo, da nisem v hotelu, temveč v nekakšnem časovnem stroju, ki me je popeljal, recimo, štirideset let v preteklost. Prva stvar, ki sem jo opazil, so bile ulice, na katerih ni bilo videti niti enega reklamnega plakata oziroma oglasnih panojev. Oddahnil sem si. Super, tu neoliberalistični kapitalizem še ni »oral«. Na cestah se je pojavljalo vedno več avtobusov, ki so prevažali delavce v službe, na pločnikih je bilo vedno več ljudi. Večina Tadžikistancev je etnično Tadžikov, proti severu države pa živijo manjšine Uzbekov. Zanimivo: skoraj milijon od tam živečih osmih milijonov prebivalcev si kruh služi v Rusiji. Po jutranji kavi sem se srečal s tamkajšnjima gospodoma, ki sta vseh sedem dni skrbela zame. Po hriboviti pokrajini smo se odpeljali iz Dušanbeja na jug proti mestu Nurek, ki leži v eni izmed lepših pokrajin, kar sem jih kdaj imel priložnost videti. Po približno dvajset prevoženih kilometrih smo ob cesti zagledali skupino kakih petdeset ljudi, vsi do zadnjega so se držali za glavo ali pa zmajevali z njo. Ustavili smo se in videli, da gledajo v prepad. Na dnu je ležal bel avto, ki je nekaj minut prej zgrmel s ceste in se ustavil šele na dnu prepada, sto metrov nižje. Nesrečnežu ni bilo pomoči. Po prijateljevih besedah se to na tadžikistanskih cestah rado dogaja, o čemer so pričale karoserije številnih avtomobilov na dnu prepadov, ki smo jih opazili kasneje.

V Predoru smrti

V mestu Nurek sem poslikal, kar mi je bilo naročeno, in odpravili smo se naprej, na skrajni sever države, v Penjakent. Drži, v Tadžikistanu cestne razdalje niso pomembne, bodisi 100 bodisi 300 kilometrov, v vsakem primeru se voziš cel dan. A to še zdaleč ne pomeni, da lahko med vožnjo zadremaš. Kako bi, saj te pogled iz avtomobila na gorskih prelazih napolni z adrenalinom. Zaradi geopolitičnih strategij je iransko podjetje leta 2006 skopalo pet kilometrov dolg predor na goratem severnem delu Tadžikistana, z namenom, da povežejo sever in preostali del države in voznikom prihranijo štiri ure vožnje. Namen je bil dober, izvedba pa bolj slaba. Namreč, v tem tunelu, iskreno bolj spominja na rov skozi goro, so ljudje umirali zaradi zadušitve z monoksidom. Nesreče so se tam rade dogajale, saj v predoru ni nobenih luči, so pa nekaj deset centimetrov globoke vdolbine v cesti, občasno napolnjene z vodo, ki curlja iz stene. Naš voznik je vznemirjeno zavzdihnil, zaprl avtomobilska okna in vključil notranje kroženje zraka. Predor je večinoma raven, kar pomeni, da že z večje razdalje vidiš slabotno luč, ki ti prihaja naproti. Količine monoksida pa se zaveš šele kasneje, ko ta avtomobil ali tovornjak zapelje mimo in luči svetijo v snopu izpušnih plinov. Temu neslavnemu predoru so Tadžikistanci nadeli ime Predor neodvisnosti, medtem ko so ga svetovni mediji poimenovali kar Predor smrti. K sreči smo kmalu zagledali luč na koncu tunela in si upali oddahniti.

Bolnišnica s straniščem v gozdu

Po šestih urah vožnje smo prispeli v Penjakent. Lakota me je vodila v še edino odprto trgovino, kjer sem si poiskal nekaj za pozno večerjo. Premamila me je konzerva rib, na kateri se je čez pol embalaže bohotila sovjetska zvezda. Mislil sem si: dobro, pa saj to so sveže ribe z embalažo stare šole. No, še sanjalo se mi ni, kako narobe sem se odločil. Sredi noči sem drgetajoč se premagal štiri metre od postelje do stranišča in zgodilo se je točno to, česar sem se bal. Dobil sem drisko. In to ne običajno, da se izognem preveč nazornemu opisu, moj želodčni sistem je očitno dobil novo floro. Mislim, da niti Henry Kissinger ni preklinjal toliko takratne Sovjetske zveze, kot sem tisti trenutek jaz pokvarjene ribe. Seveda mi tablete niso pomagale, vročina ni pojenjala. Ker sem si pri svojem delu zadal, da možnosti za neuspeh ni, sem se odločil, da grem k zdravniku, le tako bom morda lahko nadaljeval fotografiranje. Nisem pričakoval, da se bo to spremenilo v komično epizodo, podobno tisti vojaški seriji M.A.S.H.. V bolnišnici sem takoj prejel pet injekcij v zadnjo plat, v njih pa antibiotiki in sredstva proti krčem. Pred mano je bilo nekaj ur čakanja na vojaški postelji v kuhinji, kjer sem ležal in čakal, da se stečejo tri vrečke infuzijske tekočine. »Le tako boš lahko nadaljeval delo,« so mi rekli. Po dveh človeka že pošteno nažene na malo potrebo. Zato sem poklical sicer nadvse prijazno sestro, ki mi je s humorjem krajšala čakanje. Seveda je nisem niti razumel, govorila je malo rusko in tadžikistansko verzijo perzijščine. »Toilet, please!« Tudi z rokami sem ji nakazal moj problem. »No, problem, harašo!« je smehljaje odvrnila in odklopila cevko, ki je vodila iz vrečke z infuzije v injekcijo v moji roki. »But, no toilet. Street, street. Sorry,« je še dopolnila. Zalepila mi je cevko na desno roko, za levo pa me vodila iz bolnišnice do manjšega gozdička, ki je služil kot stranišče. O tem sem se prepričal, ko sem v zemlji zagledal štiri večje luknje za izvajanje velike potrebe. Obrnila se je proč, da sem s prosto levo roko lahko dokončal, kar me je tiščalo. V desni sem seveda še kar imel injekcijo, kar je zabavalo tudi starejše perice ob bližnjem potoku. Ko sva s sestro počasi stopala nazaj v bolnico, so bolščale vame in se začele smejati. Tudi sam sem začel uživati v absurdu. Moja telesna temperatura je začela padati, dobra volja pa naraščati. To so najbrž zaznali tudi raznovrstni hrošči, ki sem jih med čakanjem, da se izteče zadnja vrečka infuzije, leže lovil in metal ven izza ovratnika. Tako sem imel vsaj kaj početi. K sreči so zdravila prijela in naslednja dva dni sem lahko nadaljeval misijo po Tadžikistanu – državi, ki je ena od najbolj nerazvitih na svetu, a polna naravnih lepot.