Čigava bo jesen?

Besedilo: Miha Kordiš, poslanec ZL
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. avgust 2016 / 11:29

Pred poletjem je vlada predstavila spremembe Zakona o reprezentativnosti sindikatov. Njihov namen? Zaostriti pogoje sindikalnega organiziranja delovnih kolektivov. Šele pred nekaj dnevi pa je ministrstvo za delo razkrilo, kaj se pravzaprav skriva v ozadju: po novem bi lahko delodajalci odpuščali z izgovorom, da zaposlenim ''ne zaupajo''.

Vzporedno z ukinjanjem še tisto malo varnosti zaposlitev, kolikor je sploh imamo, so v medijih zaokrožile tragične zgodbe o delavcih, zapuščenih po nesreči na delu, ker jim kapitalisti niso plačevali prispevkov, in statistike o brezposelnosti mladih. Da je nezaupanja vredna predvsem sprega političnih in kapitalističnih razredov, bi težko prikazali bolj plastično.

Konfliktne obete jeseni je sicer zarisala že interpelacija ministrice za delo Anje Kopač Mrak. Predsednik vlade je bil v svojih izjavah nedvoumen: v zameno za podporo se bo morala ministrica spustiti v obračun z organiziranim delom. In se je. Da pa povemo po pravici, titula diaboličnega režiserja napada na pravice delavcev pripada ministru Koprivnikarju – in njegovemu vladnemu šefu. Ta še ni zamudil priložnosti, da bi javnosti pokazal, kako se mu plebs pravzaprav gnusi; naj gre za nasprotovanje privatizaciji, stavko policistov ali uporne žerjaviste v Luki Koper.

Vezana trgovina na škodo delovnih ljudi, lomastenje po varnosti zaposlitev in demoniziranje delavcev niso nič novega. Če kaj, se vlada zgleduje po Margaret Thatcher, neoliberalni grobarki britanske industrije in sindikalnega organiziranja. Ne nepričakovano: elite pokrizne razmere izkoriščajo za kopičenje bogastva in utrjevanje svojega položaja nasproti veliki večini državljank in državljanov. Bolj pereče je vprašanje, kako se bo steklemu napadu kapitala zoperstavilo delo.

V samo nekaj letih se je stopnja organiziranosti slovenskih delavcev prepolovila in danes niha okoli 20 odstotkov vseh zaposlenih. Oslabila je ni toliko sama kriza kot sindikalni prehod od strategije razrednega boja k socialnemu dialogu, v katerem je delavska stran dosledno izgubljala. A ker so se sindikati posvečali mobilizaciji članstva odtujeno, le za namen gole številke v trenutku, ko so se pogovori zataknili, so se informiranost, razredna zavest in borbeni duh med njihovo lastno bazo izgubili. Ko se je s krizo začel vsesplošen napad na socialno državo in zaposlitve, se je sindikalna moč sesula kot hišica iz kart.

Udarec je bil hud, ne pa usoden. Preseganje fragmentacije central in združevanje v eno veliko delavsko zvezo sil ne bi seštelo, ampak pomnožilo. Debirokratizacija in demokratizacija sindikatov navznoter bi odprla možnosti premagovanja strahu in apatije med delovnimi kolektivi, z vodstvi podjetij zlizane lažne sindikaliste pa nagnala s položajev. Horizontalna solidarnost med panogami, ki ne skrbijo vsaka le za svoj vrtiček, bi okrepila tudi najšibkejše. Povezovanje na kapilarni ravni skupnosti bi razbilo režimske mite in propagando, da so sindikati cokla v razvoju.

Prekarci, brezposelni, industrijski delavci in zaposleni v javnem sektorju niso na nasprotnih bregovih. Imajo skupen razredni interes proti tistim, ki se zares pojijo na njihovem delu: proti političnemu razredu, lastnikom in menedžerjem. V Združeni levici zato neomajno stojimo na strani delavskih pravic in radikalnega sindikalizma, ki bi bojevito oblegal privilegije elit na vseh nivojih družbe.

Vlada je razkrila svoje karte. Kako bodo odgovorili delovni ljudje?