Film o Tonetu Pretnarju

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Tržič / ponedeljek, 22. avgust 2016 / 11:43

Dokumentarni film o življenju in delu dr. Toneta Pretnarja je deveti iz cikla Filmski portreti tržiških ljubiteljskih kulturnikov, predvajali so ga na obletnico njegovega rojstva v tržiški knjižnici, ki ponosno nosi njegovo ime.

Tržič – Dr. Tone Pretnar (1945–1992) je svoje življenje posvetil besedi, skoznjo je znal bogatiti svet okrog sebe. Močan pečat je ta literarni zgodovinar, prevajalec, verzolog, predvsem pa dober in velik človek, kot ga imajo v spominu prijatelji, znanci, sodelavci, zapustil tudi rodnemu Tržiču. Tržičani so se mu že večkrat poklonili, tržiška knjižnica od leta 1993 nosi njegovo ime, v njej je lepo urejena spominska soba dr. Toneta Pretnarja. Temu se pridružuje dokumentarni film, ki so ga premierno predvajali v lanskem letu, na obletnico njegovega rojstva 9. avgusta, pa tudi v 'njegovi' knjižnici. Predstavitve se je udeležilo nekaj sodelavcev pri filmu in za ta dopustniški čas prav lepo število obiskovalcev, ki so želeli o Tonetu še kaj več slišati in izvedeti.

Izvedbo dokumentarnega filma so omogočili Zveza kulturnih organizacij (ZKO) Tržič, Območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (OI JSKD) Tržič in Občina Tržič preko javnega razpisa za sofinanciranje programov na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. Zamisel za dokumentarec je dal Boris Kuburič, ki je tudi zbral arhivsko gradivo, producent je David Ahačič, vezni tekst bere Janez Kikel, pod kamero in montažo je podpisan Studio Boutique. V filmu so uporabili zasebno arhivsko gradivo Tonetove sestre Zvonke Pretnar in Antona Janše, avdio-video in fotoarhiv ZKO Tržič in OI JSKD Tržič. O portretirancu so govorili Zdisław Darasz, Miran Hladnik, Anton Janša, Janez Kikel, Matjaž Kmecl, Meta Košir, Marija Maršič, Miha Mohor, Joanna Pomorska, Mojca Seliškar in Rezka Švab. Vsak se ga spominja po svoje v dobri uri, kot je dolg film, in teh nekaj misli v nadaljevanju članka je le za pokušino, film pa vsekakor vreden ogleda. »Rimal je zmeraj,« pravi Matjaž Kmecl, najprej Tonetov profesor, kasneje stanovski kolega. Marija Maršič se spominja skupnih literarnih večerov v tržiški knjižnici. Joanna Pomorska, Tonetova študentka na poljski fakulteti, se spominja, kako je študente lepo povabil na obisk v Tržič – in Joanna njegovo rojstno mesto obiskuje še danes. Za očeta slovenske grafomanije, oblike priložnostnega pesništva, ga imenujeta Miha Mohor in Miran Hladnik. Ampak s Tržičani se je vedno pogovarjal po tržiško, pove Rezka Švab. K njej v planinsko kočo na Kofce je rad prihajal na bržole in ajdove žgance. Vedno vesel in pripravljen na pogovor.

»Enkrat sem mu rekel, da ga občudujem, ker ima studenec besed, neskončne misli in vesolje duha. Pa mi je povedal nazaj, naj ne razmetavam z besedami, ampak raje napišem kakšno svojo pesem.« Takole hudomušen je spomin Antona Janše. K Pretnarjevim so vedno hodili in vrata njegove domače hiše so še vedno odprta, pa sklene Janez Kikel, ki ima za Toneta Pretnarja dve veliki besedi: »Bil je človek in prijatelj.«