V spomin: Gregor Kocijan (1933–2016)

Pri Gregorju Kocijanu bo treba v spletnem biografskem leksikonu Gorenjci.si dopisati 10. avgust 2016 – datum smrti. Gregor Kocijan se je rodil v kranjski profesorski družini. Z izjemo vojnih let, ko je bila družina izseljena v Valjevo v Srbijo, je svoja zgodnja leta preživel v Kranju: hodil v šolo in maturiral. Tudi kot študent je živel v Kranju in po diplomi iz slovenščine je v Kranju na tekstilni šoli dobil prvo službo. Leta 1961 je iz šolstva prestopil v medije: za tri leta je prevzel glavno in odgovorno uredništvo Glasa, ki je leto prej izgubil pridevnik Gorenjski v naslovu. Po preselitvi v Ljubljano je redno sodeloval pri Kranjskem zborniku s prispevki o kranjskih književnikih in tako vzdrževal stik z mestom, v katerem se je formiral.

V Ljubljani je bil v različnih službah, dokler ni leta 1975 postal predavatelj na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Tudi kot univerzitetni profesor po doktoratu leta 1983 ni tičal na enem mestu: predaval je še mariborskim in koprskim študentom, ljubljanskim bibliotekarjem in komparativistom.

Gregorja Kocijana smo cenili kot poznavalca slovenske kratke pripovedne proze. Napisal je množico razprav. Modele izvirne kratke pripovedne proze je luščil iz komaj preglednega števila besedil, prebiral jih je vztrajno in potrpežljivo – dosleden, pošten, zanesljiv raziskovalec. Razprave je zbral v dveh knjigah; za zadnjo, tretjo, ki bi pokrila obdobje med obema velikima vojnama, mu je zmanjkalo časa.

Drugo veliko področje so bile projektne raziskave branja in knjižnega trga na Slovenskem. S kolegi se je podpisal pod štiri monografije z naslovom Knjiga in bralci, ki so od 1970. let dalje statistično popisovale dinamiko slovenske knjižne kulture. Tudi v tem segmentu domače sociološko zastavljene literarne zgodovine ni puščal prostora za špekulativne presoje, kakršne omogoča selektivno poznavanje gradiva in jim daje potuho kakšna tuja modna teorija.

Tretje Kocijanovo torišče so bila berila za slovensko književnost v osnovni in srednji šoli, največkrat v soavtorstvu s Kranjčanom Stankom Šimencem. S ponatisi vred se jih je nabralo za blizu sto izdaj – dovolj za upravičeni naziv zaslužnega profesorja ljubljanske univerze.

Z Gregorjem sva skupaj uredila dva zbornika: o literarnem zgodovinarju Antonu Slodnjaku in o slovenskem romanu v seriji Obdobja. Izmišljal bi si, če bi rekel, da sva prišla skupaj zato, ker sem tudi sam Kranjčan. Ne, družil naju je podoben pristop h književnosti. Oba sva rada pred razpravljanjem napravila izčrpno bibliografijo predmeta in izhajala iz nje. Gregor je bil prekaljen urednik: resen, odločen, z jasnim konceptom, vendar tudi prijazen, prepričljiv in pomirljiv. Izuril se je v 1980. letih kot odgovorni urednik revije Jezik in slovstvo. V branje sem mu dajal svojo pisarijo, preden je šla v tisk. Koncepte je popisal s svojo lepo drobno pisavo: tole si pozabil citirati, tule si se zmotil v pravopisu, tule si se izrazil preveč po domače.

Po upokojitvi je pomagal zapolnjevati kadrovsko praznino tudi na ljubljanski univerzitetni slovenistiki in takrat so nama prišla v navado občasna jutranja srečanja v kabinetu na Filozofski fakulteti. S seboj je prinesel sveže pekarniško pecivo, sam sem se skromno oddolžil s kofetom iz avtomata. Debatirala sva o aktualnih strokovnih rečeh in dogodkih. Potem se je poslovil, ker je moral še po kakšno knjigo v knjižnico ali preveriti kakšen podatek. Urejeni, elegantni, vedno prijazni Gregor. Takega bom ohranil v spominu.