Poglejmo najprej sebe, ne soseda

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gorenjska / sreda, 17. avgust 2016 / 08:59

Usmiljen pogled moramo najprej obrniti vase – in ne le govoriti, kaj bi morali storiti drugi – in se vprašati, kaj smo pripravljeni narediti sami, je dejal v ponedeljek v pridigi na Brezjah ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Brezje – Osrednja svečanost v ljubljanski nadškofiji ob letošnjem velikem šmarnu, največjem Marijinem prazniku, je bila v ponedeljek na Brezjah. Udeležilo se je je več tisoč romarjev. Ti so skupaj z nadškofom in duhovniki, ki so z njim maševali na Brezjah, obnovili posvetitev slovenskega naroda Mariji. To so prvič storili leta 1992. Podobne slovesnosti so bile tudi v Marijinih svetiščih v drugih slovenskih škofijah. Veliki šmaren je eden največjih krščanskih praznikov, ki ga na isti dan praznujejo tako katoličani kot pravoslavni verniki.

Slovesnost je začel gvardijan frančiškanskega samostana na Brezjah, pater dr. Robert Bahčič, ki je v duhu svojega reda romarjem zaželel, da bi v svoje kraje in domove z Brezij ponesli novo luč in upanje. Pridigal je nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore. Začel je z mislijo, da moramo biti hvaležni za dar Marijinega življenja in poveličanja v nebeški slavi, in spomnil, da letošnji praznik njenega vnebovzetja praznujemo v svetem letu usmiljenja. »Zanikanje Boga nas vodi k izkoriščanju stvarstva, kar je vedno tudi izkoriščanje človeka. Ko namreč iz stvarstva in iz človeške družbe odstranimo Boga, ni nobene stvarne osnove več za spoštovanje stvarstva in ne za spoštovanje človeka. Odnose začne oblikovati želja po dobičku, denar pa postaja dobesedno sveta vladar,« je povedal nadškof. Z mislijo, da naj se varujemo skušnjave, da bi se pri tem ozirali le k sosedu, nas je spomnil, da se je treba najprej ozreti k sebi in vase. »Kako pravičniški smo lahko, ko razgaljamo različne oblike izkoriščanja in krivic v svetu v tretjem svetu ali v tistih državah in sistemih, ki nam zaradi ideoloških očal niso blizu, in zato brezobzirno s prstom kažemo nanje. Na takšen način postajamo do konca neusmiljeni. Neusmiljeno pišemo in govorimo o ljudeh, neusmiljeno snemamo in prikazujemo ljudi. Svet pa postaja vedno bolj hladen in življenje vedno težje. Dokler bomo spreminjali svet, ki je tam daleč, dokler bomo govorili samo o tem, kakšen je naš sosed, toliko časa se nikjer ne bo nič spremenilo. Vsak človek, ki želi spremeniti svet, se mora najprej vprašati, kaj je pripravljen narediti sam,« je povedal.

Nadškof Uran: Čas velikega očiščevanja

Veliki šmaren je vsako poseben dan tudi za župnijo Primskovo v Kranju. Tamkajšnja župnijska cerkev, posvečena Marijinemu vnebovzetju, je bila prvič omenjena leta 1403 in na Primskovo kot znani romarski kraj so takrat že hodili romarji. Iz tega časa izvira tudi kip Marije, ki je na častnem mestu v cerkvi in ga vsako leto na predvečer velikega šmarna v procesiji z lučkami ponesejo po bližnji okolici. Tako je bilo tudi v nedeljo zvečer, romarjem z lučkami in Marijo pa so se pridružili tudi šenčurski godbeniki. Župnik Franc Godec je s svojimi zvestimi sodelavci poskrbel za praznično vzdušje, čar večeru pa je dala nabito polna cerkev. Mašo je daroval upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.

»Razmere po svetu in v Sloveniji so zapletene, težke. Globalna ekonomska in socialna kriza je zajela tudi nas. Vidimo, kako smo odvisni drug od drugega v dobrem in v hudem. Različne tragedije, ki se dogajajo, in nasilje, ki ga vsak dan spremljamo v medijih, razodeva, da je človeštvo vstopilo v čas velikega očiščevanja in preizkušenj, skozi katere mora iti. Ti dogodki nas kličejo k odgovoru, kako lahko vsak izmed nas tudi z majhnimi deli svojega življenja lahko odloča o tem, ali bo na svetu več lepega ali hudega. Vsako dobro delo, ki ga opravimo, se pozna tudi na drugem koncu sveta. Prav tako tudi vsak naš greh vpliva na okolje, v katerem bivamo, tako v naših družinah in skupnostih kot po svetu. Zato je velika naša odgovornost, da se zavedamo, da vse, kar se dogaja, ni naključje, ampak znak odrešenja. Vse, kar se zgodi, ima svoj pomen,« je povedal nadškof Uran. »Za pravo reševanje problemov sveta je treba poiskati vzroke in ne reševati le posledic. V ozadju je dolgotrajna kriza vrednot, pomembnih za urejeno življenje, ki so se počasi umikale sprevrženim vrednotam in svetu brez vrednot. Človek je spregledal svoje bistvo, da je duhovno in telesno bitje, da ne živi samo od kruha, imetja, denarja, užitkov in časti. Človek ni gospodar svojega življenja in sveta, ampak je njegov oskrbnik.«